Oštro.si

6. 7. 2020  |  Kultura

Režiser, ki ne verjame, da bo ena predstava spremenila svet, lahko pa spreminja mikrosvetove

Žiga Divjak ne želi živeti v družbi, ki dopušča, da se nekatere obravnava kot manj vredne

Žiga Divjak v Mladininem PORTRETU

Žiga Divjak v Mladininem PORTRETU
© Uroš Abram

Včasih je naša družba v svoji vnemi preveč sistematična in pod preprogo pomete marsikateri problem, ki bi moral biti viden. A ni nujno, da ta tam ostane za vedno oziroma da je prepuščen temu, da se na njem nabira prah.

Gledališki režiser Žiga Divjak pogosto dvigne preprogo in pogleda, kaj bi se dalo potegniti izpod nje, izpostaviti, opozoriti, spremeniti. Zalog je dovolj. Naj gre za problem izkoriščanih delavcev ali pa migrantov. Pred kratkim je nastopil v podkastu Strašno hudi, ki ga ustvarjata Klara Škrinjar in Maja Čakarić in mu lahko prisluhnete na tej spletni povezavi

Kot pravi sam, verjame v to, da je treba spremembe udejanjati v vsem, kar počneš, in sam pač počne gledališče. »Ne verjamem, da bo ena predstava spremenila svet, mislim pa, da lahko spreminja mikrosvetove. Spremembe ne vidim več drugače kot tako, da se premika majhne stvari.«

Žiga je nazadnje v predstavi Gejm, ki je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana, pokazal, koliko ovir morajo migranti preskočiti in zaobiti na zadnjih 50 kilometrih poti, preden prek slovenskega praga vstopijo v Evropo.

»Res ne želim živeti v družbi, kjer je popolnoma neproblematično, da ljudi predaš nekam, kjer veš, da bodo v najboljšem primeru vrženi v totalno nehumane življenjske situacije, da ne govorim o res brutanem mučenju, pretepanju in uničevanju stvari.«

Žiga Divjak

O teh ljudeh sicer pričajo policijska poročila, kjer pa so vsa njihova življenja, trpljenje in izkušnje povzeti v številke, ki se nabirajo v stolpcih o nezakonitih prehodih meja, prošnjah za azil …

Žiga in ustvarjalci predstave so številkam vrnili življenje. Izkazalo se je, da je to na poti do Evrope zoženo le na najbolj osnovno: preživetje. Dostojnost je prepuščena sreči ali pa milosti in nemilosti policistov, ko jih ujamejo na poti do cilja, potem pa bodisi spoštujejo njihovo prošnjo za začetek azilnega postopka bodisi jih vrnejo nazaj. Proti Bosni, proti startu. In na čakanje na nov začetek gejma.

»Res ne želim živeti v družbi, kjer je popolnoma neproblematično, da ljudi predaš nekam, kjer veš, da bodo v najboljšem primeru vrženi v totalno nehumane življenjske situacije, da ne govorim o res brutanem mučenju, pretepanju in uničevanju stvari,« pravi Žiga.

Žiga Divjak je avtor številnih gledaliških predstav, za katere je bil tudi že nagrajen. Nazadnje je bil nominiran za nagrado Slavka gruma - za uprizoritev besedila Sedem dni. Pred dvema letoma je predstava 6, ki jo je režiral, prejela Veliko nagrado Borštnikovega srečanja za najboljšo uprizoritev, pred tremi leti, takrat je moral bit star približno 25, je dobil Borštnikovo nagrado za najboljšo režijo (Človek, ki je gledal svet), pred tem pa še Prešernovo nagrado, ki jo podeljuje akademija za gledališče, režijo, film in televizjio (Tik pred revolucijo).

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.