Ema

zelo za

Požiganje.

Najprej zagledamo ulični semafor, ki sredi noči – v čilskem Valparaísu – gori. Zažgala ga je Ema (Mariana Di Girolamo), ki zdaj tam stoji in gleda svojo nočno “instalacijo” – z metalcem ognja na hrbtu, peroksidno pričesko in hladnim, stoičnim, nezajezljivim, piromanskim pogledom. Ni dvoma: semaforja ne bi zažgala brez metalca ognja, toda toksični patriarhalni red (“rdečo”), ki ga ta semafor predstavlja, bi zažgala že s svojim pogledom. Ema je Carrie, ki pleše (in zažiga in fuka), kot da je padla iz Suspirie ali Vrhunca. Koreografira jo Gastón (Gael García Bernal), njen mož, s katerim sta posvojila dečka, Pola (Cristián Suárez), ki pa je prevzel Emin piromanski “tik” (zažgal je njihov dom in iznakazil njeno sestro), tako da jima ga je center za socialno delo vzel in predal v posvojitev drugemu paru, toda Ema – divji, jezni, energični, požrešni, antisocialni, hipnotični emocionalni stampedo, pravo nasprotje Larraínove Jackie, ki je morala svojo izgubo moža, Johna F. Kennedyja, prenesti “dostojanstveno” (in dopolnilo Larraínovega Tonyja Manera, morilskega impersonatorja Travoltovega Tonyja Manera iz Vročice sobotne noči) – ga hoče nazaj, pa naj stane, kar hoče. In res, uporabi vsa sredstva – seks, ples, reggaeton, punk, obsedenost, kaos, kriminal, blaznost, teror, ogenj in potresno osvajalsko matematiko iz Pasolinijeve Teoreme.

Ema, ki eksorcistično izživlja materinsko posesivnost, starševski narcizem in lezbično ekstazo, je Gastónova kreacija, toda samega Gastóna, neplodnega moškega, je presegla. In zdi se, da je skušal čilski auteur Pablo Larraín ustvariti žensko, ki bo presegla tudi sam film (metafilm, če hočete), pač žensko, ki bo tako dvoumna in tako nenavadna in tako fluidna in tako protislovna in tako neopisljiva in tako enigmatična in tako unikatna in tako opolnomočena in tako irealna in tako eksperimentalna in tako disruptivna, da jo bo težko ali pa že kar nemogoče objektivirati. Kot da film že od nekdaj ne fantazira prav o takšni ženski. (Kinodvor)