Za njimi kmalu pridemo tudi ostali okopavati krompir

Najbolj boli dejstvo, da ukrepi ne veljajo za vse panoge enako

Ležim in razmišljam. Ura je pozna. Spet sem nemiren. Pravkar sem prebral objavo kolega, ki dela v glasbeni industriji, pred tem pa še vse druge mogoče zapise v zadnjih mesecih o glasbeniki in naših (ne)delovnih pogojih. Tudi tisto z Nino Badrić o pobiranju krompirja. In vse ostale komentarje in opažanja okolice. Mnogo je takšnih, ki menijo, da "denar pa seveda en Jan Plestenjak ali pa Magnifico itak ima" in "kaj se 'ma sploh za bunit" ... berem, da je treba počakati, da epidemija mine, da je zdravje na prvem mestu, šele potem pride zabava ... in tako dalje.

Je res toliko ljudi pri nas, ki dejansko verjame, da vsak izvajalec pri nas nastopa sam - na matrico, na playback? Brez benda, tonskega mojstra, lučkarja, tehnikov, voznikov, bukerjev, organizatorjev, … Da pač pride v dvorano sam, na nek postavljen oder, ki je pač tam že od pamtiveka, z USB-ključkom, ki ga kar sam vtakne v opremo, ki je že kar tam in (seveda) brezhibno obratuje že leta. Nato pa vzame mikrofon v roke, ki je ležal na tleh, od prejšnjič, ko je tam nastopil Vlado Kreslin in ga odložil na mesto, kjer je križec. Potem pritisne play in koncert se lahko začne ... 

Ko konča, pritisne stop, se zahvali publiki, nazaj na križec odloži mikrofon, ki bo do jutri počakal na Hamota. Ko proda še nekaj majic in cedejev, si vzame vodo iz hladilnika, počaka, da zadnji obiskovalec zapusti prizorišče, ugasne luči in zaklene vrata. Ključ pa pusti pod lončnico pred stranskih vhodom v dvorano, tam kjer ga je prevzel. Kolegialno stisne Hamotu še SMS, da naj jutri pride pol ure kasneje, ker se prizorišče počasi polni.

In zdaj, ko nima dela, naj pač gre okopavati krompir, tisti ključek si pa naj nekam vtakne.

Se dejansko zavedamo, koliko ljudi je trenutno zgolj v glasbeni panogi ostalo brez centa na mesec?

Se nam sanja, koliko festivalov, klubov, dvoran, ozvočevalskih podjetij in booking agencij bo ugasnilo, ko bo vsega tega konec?

"Kaj pa vsi ostali, ki nimajo že vsa ta leta? Kje ste bili prej, ko so oni trpeli?" bodo rekli. Slednjim odgovarjam, ali se morda še spomnijo vseh dobrodelnih koncertov, na katerih so bili glasbeniki edini, ki so tam opravljali svoje delo brez honorarjev. Dobrodelno. Ko so bile poplave pri nas, pa poplave na jugu, pa za socialno ogrožene družine, pa za varne hiše, pa za vse otroke in ostale z zdravstvenimi težavami, ki jih institucije same niso zmogle reševati. Ali pa, ko se je gradil nov pediatrični oddelek. Potem so tu številni koncerti za pomoč mladim zdravnikom pri njihovih odpravah v Novo Gvinejo in Burkino Faso ... 

Jaz sem bil tam, brez honorarja. Pa vi?

Se dejansko zavedamo, koliko ljudi je trenutno zgolj v glasbeni panogi ostalo brez centa na mesec?

Pri vsem tem verjetno najbolj boli, da ukrepi ne veljajo za vse panoge enako. V lokalu denimo lahko igra radio, bend pa ne. Ne bi se preveč spuščal v legitimnost ukrepov za zajezitev virusa - priznam, tu nisem najbolj kompetenten sogovorec. Mi pa resnično ni jasno, kako lahko na eni strani normalno obratujejo vsi nakupovalni centri, plaže, pločniki na Bledu in Portorožu, promenade, tržnice, ipd., za koncerte pa se pogojev, pri katerih bi se lahko scena vsaj obdržala nad vodo, enostavno ne najde? Razumem potrebo po uporabi mask, razdaljo med obiskovalci 1,5 metra, do 500 ljudi z dovoljenjem NIJZ, vendar pod takšnimi pogoji bo večina sodelujočih lahko delala zgolj za potne stroške. Kaj pa subvencije? Za vsak koncert, ki ga NIJZ potrdi? Ne vem, karkoli …

Mar te razmetane misli, ki jih pišemo, sploh do kam pridejo? Ta mnenja, raztresena po družabnih omrežjih, te klici na pomoč?

Stisne me, ko pomislim na vse prijatelje, znance in kolege, ki so trenutno v res težkih situacijah. Vsi brez dohodkov, in kot kaže jih še lep čas ne bodo videli. Mislim predvsem na vse tiste, ki dejansko omogočijo, da se lahko zgodba na odru realizira. Kje bodo, ko epidemija in predvsem ukrepi za zajezitev epidemije minejo? Kam se bodo zatekli vsi legendarni roadiji, tonci, lučkarji? Kam bodo izginile vse njihove zgodbe, ki so nasmejale nebroj kombijev, polnih glasbenikov, ko so se vračali ponoči s špilov? Kdo bo vzgajal mladince s pričevanjem o epizodah njihovih predhodnikov? Kdo jim bo razložil, kako in zakaj se stoji pred mikrofonom? Se bodo vrnili, ko bo vsega konec? Po okopavanju krompirja?

Za njimi kmalu pridemo tudi ostali - bobnarji, basisti, kitaristi, klaviaturisti, spremljevalni vokalisti, tolkalisti, saksofonisti, trobentači, pozavnisti, harmonikaši, kontrabasisti, pevke, didžeji, bukerji, menedžerji in vsa ostala "sodrga" - okopavati krompir.

*Zapis je bil prvotno objavljen na Facebook strani avtorja 
**Tadej Košir je avtor in glasbenik, ki sodeluje (na odru in v studiu) s številnimi priznanimi imeni doma in v tujini