Stanka Prodnik

7. 8. 2020  |  Mladina 32  |  Kultura  |  TV

Državnik

Intervju z enim redkih slovenskih politikov, ki ne govori ves čas o svojih zaslugah

Mišice Rosvite Pesek in Milan Kučan

Mišice Rosvite Pesek in Milan Kučan
© Katja Kodba, RTV SLO

Napoved intervjuja je obetala. Oznanjala je, da prihaja na mali ekran in prvi program TV Slovenija prvi izmed pogovorov ob 30. obletnici odločitve za samostojno državo. Napoved je bila zasnovana kot nekakšen vpogled v priprave na intervju. Tam gre Rosvita Pesek, voditeljica, prihaja njen gost, prvi predsednik Slovenije Milan Kučan, v ozadju je renesančni grad Brdo, nekdanja depandansa Karađorđevićev in Titova rezidenca za vroče poletne dni, danes pa protokolarni objekt. Kako dobro in premišljeno! Očitno so prav za napoved posneli trenutek, ko se voditeljica in njen gost srečata. Malo dramaturškega loka.

Ampak smo se ušteli. To ni bil posnetek priprav, prihoda na intervju, ampak je bila to sama scena, še ena bizarna scena TV Slovenija. A to bi lahko tudi preživeli, intervju na prostem, na trati, z dobrimi kamermani in režiserjem, lahko bi delovalo dobro. Je pa to zahtevno.

Žal TV Slovenija tega res ne zna narediti dobro. V naslednji uri vsebinsko dobrega pogovora, k vsebini se še vrnemo, smo morali gledati eno bolj bizarnih scen – osrednji objekt v kadru je bil namreč grad Brdo (saj je lep), voditeljica in njen gost pa sta bila porinjena v tak hecen drugi plan, posedena na ne zelo televizične stole. Statična scena in pogosto napačno kadriranje. Kako pogosto se tudi sicer kamermani TV Slovenija odločijo, da bo med pogovorom s kakšnim sogovornikom okvir okno hiše, ki stoji za intervjuvancem. A da bo še bolj bizarno, so intervju prekinjali nekakšni dramatični poudarki, s posebno glasbeno podlago in z izseki zgodovinskih dogodkov, kot jih je leta 1990 zabeležila TV Slovenija, ter celo zamrznjeni ekran z izpisanim pravkar izrečenim citatom gosta.

Pa nam je res iskreno žal, da je izpadlo vse skupaj tako čudno – ker se zavedamo, da so se res trudili in vložili kar nekaj dela v to, da bi delovalo presežno. Žal ni.

No, pogovor s Kučanom je bil osvežitev. Po seriji egomanskih pogovorov, kjer je vsak sogovornik iz časa osamosvajanja poskušal pripeti čim več medalj na svoje prsi ali pa vsaj na prsi svojih sotrudnikov, smo pred sabo imeli nekoga, ki se svoje vloge ni trudil prav nič poveličevati, pa je bilo vsem jasno, da se brez njegove modrosti stvari ne bi tako odvile, kot so se. Že zdaj nas je groza intervjuja z Lojzetom Peterletom, ki bo verjetno povedal, da je mimogrede, ko je sam odvodil vse osamosvojitvene bitke v Sloveniji, osvobodil še Gorski Karabah, uredil razmerja med bolivijskimi plemeni ter naučil rezijanske žene večglasno peti Slakovega Čebelarja, pri čemer je imel eno roko ob tem ves čas zasedeno, ker mu je Helmut Kohl ves čas jedel iz nje.

No, Rosvita Pesek je tokrat profesionalno odvodila ta intervju. Zaneslo jo je le enkrat. Kako tipično je, da tisti, ki svet delijo na Janševe in Kučanove (in Rosvita Pesek to skupaj z Janšo počne že od Depale vasi), vedno jadikujejo nad to delitvijo in jo očitajo drugim. In tako je dobil to vprašanje (in še izenačitev z Janšo) tudi Kučan. Takole je rekla Peskova: »Oba sta spretna, modra, velika politika. Zakaj sama nista začutila tega, da je treba to prelomiti, in tega vendarle prelomila?« Kako naj razumen človek odgovori na to vprašanje, ne da bi s tem legitimiral in priznal tudi ta pogled na svet? Kučan je pomolčal in rekel: »Če sva natančna, jaz sem nekdanji politik.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.