Fontaines D. C.: A Hero’s Death

+ + +

Ko gre za iskanje novih obrazov, je britanska glasbena industrija zelo učinkovita. Še januarja lani, pred nastopom na največjem evropskem showcase festivalu Eurosonic, so bili dublinski mladeniči iz delavske četrti The Liberties ob bendih, kot so IDLES, Black Midi, Squid in Dry Cleaning, samo eni izmed številnih novih predstavnikov aktualnega vala postpunka. Zanimanje zanje se je kmalu razširilo med evropske poznavalce, potem ko je aprila lani izšel prvenec Dogrel, ki so ga mediji kovali v zvezde in je bil nominiran za nagrado mercury, pa je bend doživel dejà vu izkušnje, ki so je bili ob izdaji prvenca deležni danes bržkone najprepoznavnejši britanski rockerji Arctic Monkeys. V letu dni so Dublinčani zaradi dobro naoljenega kolesja glasbene industrije in medijskega ustroja postali najbolj hajpan kitarski bend z Otoka.

V primerjavi z nekaterimi omenjenimi skupinami, ki postpunkovsko mantro o eksperimentiranju, rušenju konvencij in ustvarjanju novega jemljejo enako resno kot predhodniki The Pop Group, P.I.L. ali Gang of Four, pri Fontaines D. C. prepoznamo bolj ukročeno ustvarjalno s(i)lo, ki se podreja indie konvencijam. Ta estetski preobrat pripisujemo tako imenovanemu postpunkovskemu prerodu z začetka tisočletja: bendom, kot so Interpol, Bloc Party, Franz Ferdinand in podobni, s katerimi je postpunk postal sopomenka za alternativni oziroma garažni rock.

A Hero’s Death je v esenci prvovrsten primer sodobnega indie songwritinga. Je počasen, premišljen in večplasten, uravnotežen med udarnejšimi štikli v duhu prvenca in svežimi baladami. Na njem odmevajo vplivi britanske kitarske dediščine osemdesetih let in indie rocka z začetka tisočletja, obenem pa odraža tudi zeitgeist sredinskih kitarskih muzik. Nekako od vrhunca nu metala smo v mainstream rocku priča nezmožnosti novih generacij, da bi odvrgle breme dediščine rock ikon, ki pritiska na njihova ramena. Mnogi bi se očitno radi vsakič znova utapljali v žalosti Iana Curtisa. Je Joy Division res edini postpunk bend, ki je v popkulturi pustil vidno sled? Ta podrejenost ikonografiji in mitologiji osemdesetih let je utelešena v enem osrednjih komadov albuma z refrenom: »That’s a televised mind.« V aktualnejšem jeziku bi govorili: »That’s a streamed mind.« Bolj kot kadarkoli prej utegne rock preroditi punk krilatica ubij svoje idole ...

Pri Ircih in številnih sodobnih bendih gre torej za zlorabo historične definicije postpunka zavoljo umestitve indie pop rock miljeja v bolj sofisticirano polje art rocka. Pol odpeti, pol deklamirani verzi frontmana Griana Chattena so resda odkritosrčni in emancipatorni, vendar tudi brezzobi, brez pravega naboja. Mark E. Smith in The Fall sta bila glas angleške delavske avantgarde osemdesetih let, Fontaines D. C. pa je sodoben delavski bend in s tem glas politično impotentnega prekariziranega razreda izobraženih milenijcev, ki morda laja, a ne grize.