Odnos med človekom, živaljo in rastlino v času sodobnih tehnologij

Razstava Živi objekt razkriva našo povezanost z nečloveškimi akterji in omogoča zavedanje, da je nujna skrb za naravo in v njej živeče sisteme 

V Mestni galeriji Ljubljana bo od 2. septembra do 1. novembra na ogled skupinska razstava Živi objekt, na kateri se predstavljajo Špela Petrič, Maja Smrekar, Saša Spačal, Robertina Šebjanič in Polona Tratnik. Sodobne tehnologije vdirajo v vse pore našega življenja, zato se nam ob posledicah pospešenega (bio)tehnološkega manipuliranja ne postavlja samo vprašanje, kaj je človek, temveč tudi, kakšna je narava našega razmerja z živalmi, rastlinami in drugimi entitetami živega. Kustosinja razstave: Alenka Trebušak.

Številni od razstavljenih projektov so bili izvedeni v laboratorijih kot plod interdisciplinarnega sodelovanja s strokovnjaki s področij naravoslovnih in humanističnih znanosti, vsi pa so plod dolgotrajnih procesov in raziskav. Ponujajo vpogled v odnos med človekom, živaljo in rastlino v luči heterogenosti, hibridnosti, skupnega ustvarjanja, interkognicije in vzporedne evolucije, znotraj katerih pojma subjekt in objekt postaneta pretočna, saj je tudi človek na primer reduciran na celico/telo/objekt in kot takšen material za obdelavo. Razstava razkriva našo povezanost z nečloveškimi akterji in omogoča zavedanje, da je nujna skrb za naravo in v njej živeče sisteme ne zgolj kot vir, ki ga lahko izkoriščamo, temveč kot živo tkivo, ki je nujno za naše preživetje.

Številni od razstavljenih projektov so bili izvedeni v laboratorijih kot plod interdisciplinarnega sodelovanja s strokovnjaki s področij naravoslovnih in humanističnih znanosti, vsi pa so plod dolgotrajnih procesov in raziskav.

Z vizualnimi, zvočnimi in interaktivnimi instalacijami sodelujejo uveljavljene umetnice, ki že desetletja delujejo na presečišču umetnosti, znanosti in tehnologije, v polju obsežnega in mnogokrat problematičnega termina "bioumetnost". Ustvarjajo projekte, ki so bili predstavljeni na najpomembnejših mednarodnih razstavah in platformah sodobne umetnosti, v njih pa s povezovanjem biotehnoloških znanosti, evolucije in umetne inteligence s sočasnimi diskurzivnimi in teoretskimi strategijami premikajo meje razumevanja sodobnih umetniških praks.

V svojih delih namesto tradicionalnih medijev uporabljajo živo materijo, in sicer od celic do celotnih organizmov, od mikroorganizmov do lastnega telesa in teles svojih nečloveških spremljevalcev, pri čemer subvertirajo znanstvene metode in orodja tehnologije z namenom raziskovanja kompleksnosti življenja, njegove prihodnosti ter ne nazadnje naslavljajo diskurze o fluidnosti umetniškega objekta, ki gledalca vabi k participativni vlogi.