Damjana Kolar

9. 9. 2020  |  Kultura

Vprašanje krivde brez razloga

Premiera duhovne drame Škofjeloški pasijon v režiji Jerneja Lorencija

© Nada Žgank

V Prešernovem gledališču Kranj bo 10. septembra ob 19.30 premiera duhovne drame Škofjeloški pasijon v režiji Jerneja Lorencija, ki je nastala v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj. Gre za najstarejše ohranjeno slovensko dramsko delo, a je glede na občutja, ki jih uprizoritev zbuja, v današnjem času še posebej aktualna. Lorenci je izpostavil, da gre pri Pasijonu za temeljni problem – za vprašanje krivde brez razloga in da je ravni pasijona absolutno več.

"Zdi se mi genialno, da je v prvo slovensko dramsko besedilo vpisano temeljno samopočutje slovenstva, in to je občutek, da nikoli nismo dovolj, da smo krivi, da smo majhni, da se moramo samodokazovati, da se ne maramo, da se bičamo, da smo bičani, da na to pristajamo in da znamo opravičevati to, da nas bičajo." 

V predstavi so sedemsto nastopajočih na procesiji strnili na šest in ustvarili majhen, intimen, droben prostor. "Upam, da gre za močno čutno, čustveno, duševno izkušnjo," je še dodal Lorenci. " 

Misterij Škofjeloški pasijon ali Processio Locopolitana je najstarejše ohranjeno dramsko delo v knjižni slovenščini (z začetka 18. stoletja z govornimi posebnostmi lokalnega okolja) in najstarejša ohranjena evropska režijska knjiga, edina iz baročnega obdobja. Gre za kulturni spomenik, ki ga je na eni strani ustvarila tradicija ljudske pobožnosti, saj se je pred zapisom znanje o pasijonu prenašalo iz generacije v generacijo, na drugi strani pa temelji na tradiciji starejših besedil slovenskih spokornih procesij in se zgleduje po tradiciji sočasnih srednjeevropskih procesij.

V 863 rimanih verzih se pred nami odvije svetopisemska odrešenjska zgodba, ki velja za eno najlepših dramskih pesnitev v slovenski literaturi, ki je v dvajsetem stoletju dobila ime Škofjeloški pasijon.

Njegova izvirna posebnost je v tem, da združuje prvine mediteranskih procesij (pobožnost je potekala v obliki procesije, tako da so se skozi mesto pomikale skupine nastopajočih – deloma na vozovih, deloma na nosilih) in bolj germanske (srednjeevropske) elemente velikonočnih duhovnih iger z igralci in dramsko strukturo.

Besedilo je leta 1721 zapisal škofjeloški kapucin pater Romuald, rojen kot Lovrenc Marušič v Štandrežu pri Gorici (1676–1748). Med letoma 1715 in 1727 je v Škofji Loki deloval kot pridigar in voditelj procesije (magister processionis) – spokorne pobožnosti na veliki petek. V 863 rimanih verzih se pred nami odvije svetopisemska odrešenjska zgodba, ki velja za eno najlepših dramskih pesnitev v slovenski literaturi, ki je v dvajsetem stoletju dobila ime Škofjeloški pasijon; prvotni namen je bil približati svetopisemsko zgodbo preprostemu človeku in ga spodbuditi za dejavno duhovno življenje.

V predstavi nastopajo: Doroteja Nadrah, k. g., Darja Reichman, Miha Rodman, Blaž Setnikar, Miranda Trnjanin k. g. in Gregor Zorc k. g..

Dramaturg: Matic Starina, koreograf in asistent režiserja: Gregor Luštek, scenograf: Branko Hojnik, kostumografka: Belinda Radulović, skladatelj: Branko Rožman, lektorica: Maja Cerar, oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel, oblikovalec maske: Matej Pajntar.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.