Srečno-nesrečni konec

Ta teden v Ljubljani poteka že osmi mednarodni festival stripa Tinta. Festival, ki je bil sprva poimenovan Stripolisfest, je iz očitnih razlogov letos nekoliko okrnjen. Pandemija je odnesla gostovanje velikana francoskega stripa Lewisa Trondheima, ki si pri svojih astmatičnih 55 letih ni upal tvegati. Vseeno je v Ljubljano prišla njegova vrstnica in rojakinja Anne Baraou, ki je s svojim delovanjem močno vplivala na francosko – predvsem neodvisno – stripovsko založniško sceno, za katero velja, da je ena od treh največjih na svetu. Anne Baraou je stripovska scenaristka in se po navadi ne znajde pod žarometi, saj so ti usmerjeni predvsem v risarje. Tokrat je bilo drugače. Ljubljanski stripovski teden je bil v celoti zaznamovan z njo.

Svoj obisk v Sloveniji je začela z dvodnevno delavnico stripovske scenaristike, ki je pri nas tako kot filmska scenaristika slabo razvita, pomanjkanje možnosti za takšno izobraževanje pa se žal kaže tudi v nekaterih umetniških delih. Jutri, v soboto, dan po izidu Mladine, si obetamo še njen dopoldanski masterclass v Kinu Šiška. Vmes pa nam je predstavila tudi svoj sveže preveden strip Fuč fuk, tega sta soustvarili z risarko Fanny Dalle-Rive, in odprla razstavo del iz stripa, ki si jo v Galeriji Equrna lahko ogledamo še vse do sredine novembra.

Leta 1965 v Bordeauxu v Franciji rojena ustvarjalka se s stripi ukvarja že od študentskih let, nekje od leta 1988. Kot pravi, takrat še ni vedela, kaj bo počela v življenju: »Ukvarjala sem se z različnimi področji, ker me je zanimalo toliko stvari. Od matematike do hortikulture, arhitekture, plesa, kitajščine, ustvarjanja filmov …« Že dve leti kasneje so se s še dvema prijateljema odločili ustanoviti stripovsko mikrozaložbo, s katero so »hoteli preizkušati meje stripa kot medija«. Približno takrat je ugotovila, da v primerjavi z drugimi njene risarske sposobnosti niso najboljše, zato se je odločila usmeriti v pripovedovanje zgodb, »kar je bilo verjetno lažje, ampak delno tudi posledica lenobe, ker se mi risanja ni dalo izboljšati«. V zgodovino se je neizbrisno vpisala najkasneje leta 1992, ko so z Lewisom Trondheimom in še sedmimi somišljeniki ustanovili stripovsko založbo L’Association, danes eno najvplivnejših neodvisnih založb v Franciji.

Njen strip Fuč fuk je k nam pripeljal Zavod Stripolis in s tem tudi resno vstopil v založništvo. Svoj prvi založniški poskus (izdal je enega od stripov iz najrazvpitejše francoske sage s preloma stoletja, Graščina: Zlati časi, ki naj bi dobil tudi nadaljevanja) je predstavil že na začetku poletja, Fuč fuk je njegov prvi samostojni prevod.

Kot pove že ime, gre za omnibus kratkih zabavnih zgodb o seksu. Anne Baraou pravi, da jih je večina v naboru stotih resnična. »Čeprav je treba povedati tudi, da ljudje v njih niso videli nič smešnega, ko so mi jih pripovedovali. Vendarle gre za koncept slabih zgodb o spolnosti in ljubezni.« Z odnosi se prej ni veliko ukvarjala, »celo šestdelna serija Pol ducata punc, ki sva jo s Fanny Dalle-Rive ustvarili na prelomu tisočletja, govori pa o življenju šestih žensk, se v glavnem ni osredotočala na odnose.« Gre torej za (za zdaj) enkratno seksualno pustolovščino, kar v svetu stripa ni nič novega. Prav vsak svetovno znan stripovski junak ima svojo porno različico, čvrste in okrogle obline, ki jih riše Milo Manara, pa so že davno postale kultne. A res je, da se s to temo redkeje ukvarjajo ženske ustvarjalne dvojice.

Avtorici stripa Fuč fuk sta vsebino zgodb tankočutno premislili tako podrobno, da sta se od samega začetka spraševali, ali bo sporno, če v zbirko vključita samo tisto, kar se dogaja heteroseksualnim parom. »Nazadnje sva se odločili, da je spol lika manj pomemben, kot se nam zdi. Tisto, kar želiva prikazati, je, da je v vseh variacijah spolnih partnerjev in v vseh kulturah težava lahko enaka.« Fuč fuk je zato narisan črno-belo in karikaturistično. Telesa protagonistov pa so namerno resničnih, življenjskih oblik, »da bi se vsaj tako lahko z njimi poistovetil katerikoli bralec«. Avtorici sta ideale izničili tudi s tem, da se vse zgodbe končajo slabo. Anne Baraou pravi, da »tako pač je. Seks je po navadi idealiziran ali demoniziran. Večina sanja o harmoničnem ljubimkanju. Ko med sipinami vsakdanjih skrbi sanjaš o ljubezni, pogosto ne vidiš živega peska … Spolnost je mešanica vsega tega. Želje, užitka, gona, čustev, občutij, predstavljanja, poslušanja, okolja … Navsezadnje gre za to, da sprostimo pritisk, ki se nalaga v nas. To je tudi naloga humorja, ki nam pomaga razumeti, da vse skupaj ni nevarno. In da ne gre nikomur bolje kot njegovemu sosedu.« Fuč fuk je v izvirniku z naslovom Cul nul izšel že leta 2012 in po odzivih v francoski javnosti sodeč so bile skrbi glede repetitivnosti zgodb s (skoraj) enakim koncem odveč. To je avtorici spodbudilo k razmisleku o nadaljevanju. Do sedaj sta zbrali že 30 novih zgodb, ki bodo morda doživele celo gledališko priredbo. Ali kot pravi Anne Baraou, »se nadaljuje ...«.

Stripovska razstava:
Anne Baraou & Fanny DalleRive: Fuč fuk
Kje: Galerija Equrna, Ljubljana
Kdaj: do 10. novembra 2020