Damjana Kolar

17. 10. 2020  |  Kultura

Film tedna: Zgodbe iz kostanjevih gozdov

Sanjska pravljica o minevanju in moči domišljije

Na prvem programu TV Slovenija bo danes ob 22.55 na ogled film Zgodbe iz kostanjevih gozdov, celovečerni prvenec režiserja Gregorja Božiča, ki je na lanskem Festivalu slovenskega filma prejel rekordnih enajst vesen, med njimi za najboljši celovečerec in najboljšo režijo ter nagrado občinstva. Film je postavljen v šestdeseta leta 20. stoletja v gozdnato dolino na meji med Italijo in Jugoslavijo.

Po tem, ko mu po nenadni bolezni umre žena, začne skopuškega mizarja Maria preganjati slutnja, da se je njegovo življenje odvrtelo v prazno. Ko sreča Marto, osamljeno kostanjarko, ki zbira denar, da bi zapustila dolino in našla boljše življenje drugje, Mario ugotovi, da ima morda zadnjo priložnost, da za nekoga naredi nekaj dobrega. Naključno srečanje se razplete v sanjsko pravljico o minevanju in moči domišljije, ki hkrati napove skorajšnje izginotje celotne obmejne skupnosti in njene starodavne kulture.

"Na filmski trak smo skušali prenesti duh Benečije, tega posebnega prostora, ki so ga skozi stoletja oblikovale politične napetosti in revščina, pa tudi izseljevanje prebivalstva. Želeli smo, da bi prostor zaživel kot glavni junak filma – skozi atmosfero večinoma zapuščenih vasi, skozi arhitekturo in predmete, skozi privide in prisluhe, ki so ostali za njihovimi nekdanjimi prebivalci, ter, najpomembnejše, skozi naravo – v obliki, ki je neločljivo povezana s tem prostorom: kot pravljica, ki jo prebereš pred nočjo," je zapisal režiser.

"Božičeve Zgodbe, ki jih je navdihnila Levinova igra Rekvijem (ki so jo navdihnile tri zgodbe Antona P. Čehova), subtilno in nevsiljivo apostrofirajo nekatere akutne probleme naših brezsrčnih časov, ne lemigracije, temveč tudi gibanje #MeToo, zdravstveno reformo (kakovostno zdravstvo “ni za ljudi, kot sva midva, morda čez 100 let, ko se bodo stvari normalizirale, morda tedaj, zdaj pa ne,” pravi zdravnik) in socialno pustošenje neprofitabilnih, neperspektivnih, nekonkurenčnih krajev, ne da bi nehale biti to, kar so –benečijska verzija Malickovih Božanskih dnevov, le da »zlato uro« Néstorja Almendrosa zamenja mehka fotografija Ferrana Paredesa Rubia, filharmonijo Ennia Morriconeja pa theremin Hekle Magnúsdóttir. Za Zgodbe, kontemplativno ghost story, Božičev prvenec, velja to, kar velja za Ivanišinov Oroslan (pri katerem je bil direktor fotografije Božič): kraji, na katere nihče več neračuna, kraji brez prihodnosti, nevidni kraji, so neverjetno kinetični in še kako razpoloženi za film. In ja, Zgodbe bi lahko vrteli na double-billu z Oroslanom: oba filma se dogajata v slovenskih krajih, ki jih slovenski filmi še niso odkrili," je v Mladini zapisal Marcel Štefančič jr.

qbBlgz1adDM

Gregor Božič je diplomiral iz filmske in TV režije na AGRFT, nato pa zaključil še podiplomski študij filmske režije na DFFD v Berlinu. Njegov diplomski film Hej, tovariši je prejel več mednarodnih nagrad, kratkometražec Šuolni iz Trsta pa je na Festivalu slovenskega filma leta 2014 osvojil vesno za najboljši študijski film. Kot direktor fotografije redno sodeluje z Matjažem Ivanišinom (Playing Men, 2017 in Oroslan, 2019). Med letoma 2008 in 2014 je izvedel obsežno terensko pomološko raziskavo o starih sortah na Goriškem ter uredil dve monografski publikaciji Sadje sonca in Stare sadne sorte na Goriškem.

PREBERITE TUDI:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.