Sojenje levici 

Resnična zgodba o montiranem procesu

Walter Cronkite, legendarni ameriški televizijski voditelj, je javnosti leta 1968 sporočil: »Demokratska konvencija se je začela v policijski državi. Ne morem reči drugače.« Prav res. Leta 1968 je vietnamska vojna eskalirala, Amerika se je zvijala v krču kontrakulturne revolucije, protesti so bili vse množičnejši in agresivnejši, Jerry Rubin in Abbie Hoffman, vedno teatralična liderja yippiejev (Youth International Party), sta oznanila, da bosta dvignila Pentagon ( ja, tako, da bo lebdel kot kasneje Linda Blair v Friedkinovem Izganjalcu hudiča!), aprila je pod streli atentatorja padel Martin Luther King, borec za črnske državljanske pravice, junija pa je pod streli atentatorja padel še Robert F. Kennedy, ki je kandidiral za predsednika – malo prej je dobil strankarske volitve demokratske stranke v Kaliforniji.

Ker pa so hoteli demokrati ob koncu avgusta na predvolilni konvenciji v Chicagu za svojega predsedniškega kandidata nominirati provojnega Huberta Humphreyja, so Tom Hayden, lider Študentov za demokratično družbo (SDS), in drugi novolevičarski gibalci leta ’68, pristaši Georgea McGoverna, protivojnega predsedniškega kandidata, tam organizirali burne proteste. Tisti, ki so bili proti vojni, se niso strinjali o tem, kako naj se proti tej vojni protestira. Na eni strani so bili tisti, ki so zagovarjali mirne proteste, na drugi pa oni, ki so navijali za militantne proteste in ki so imeli vlado za nekaj skorumpiranega, nehumanega in diaboličnega. Za atmosfero v Chicagu so skrbeli mnogi, tudi Hoffman in Rubin, ki sta najavila »Festival življenja«, med katerim da bosta mestni vodovod nafilala z LSD-jem.

Ker pa so hoteli demokrati ob koncu avgusta na predvolilni konvenciji v Chicagu za svojega predsedniškega kandidata nominirati provojnega Huberta Humphreyja, so Tom Hayden, lider Študentov za demokratično družbo (SDS), in drugi novolevičarski gibalci leta ’68, pristaši Georgea McGoverna, protivojnega predsedniškega kandidata, tam organizirali burne proteste.

Zbralo se je resda le 5000 protestnikov, toda župan Richard J. Daley, ki je osem let prej poskrbel, da so v Chicagu za Johna F. Kennedyja volili tudi mrtvi, jim je dobrodošlico zaželel z 12.000 policaji, 7500 vojaki in 6000 pripadniki Nacionalne garde, ki so »divjo bando« zasuli s solzivcem, brcami, batinami in aretacijami. Pred televizijskimi kamerami. Nemiri, ki jih je itak namerno izzvala policija (!), so divjali naprej, policija je razbijala protestnike in naključne mimoidoče, ljudje so se krvavi zatekali v hotele, senator Abraham Ribicoff je metode čikaške policije razglasil za »gestapovske«, policaji so demokratske delegate v neposrednem prenosu vlekli iz dvorane, Rennieju Davisu, enemu izmed liderjev tega protivojnega shoda, pa so odprli glavo. Hayden je kriknil: »Če bo tekla kri, naj teče po vsem mestu!« Javnost – celo tisti, ki so bili za umik Američanov iz Vietnama in ki so imeli ameriško vmešavanje v notranje zadeve tuje države za nemoralno, – se je postavila na stran policije.

Sedmim organizatorjem demonstracij, samim levičarjem, bolj znanim kot »Chicago Seven«, med katerimi so bili tudi Hayden, Hoffman, Rubin in razbiti Davis, so naslednje leto – na zahtevo Nixonove administracije – sodili zaradi zarote in izgredništva. V njihovo korist so pričale številne ikone tedanje dobe, recimo Timothy Leary, Norman Mailer in Judy Collins, ki je sodniku rekla, da bo zapela slovito protestno pesem Where Have All the Flowers Gone, a jo je sodnik zavrnil, češ da se na sodišču ne poje – jo je pa zrecitirala. Rubin je na sojenje prišel v sodniški halji – ko mu je sodnik ukazal, naj jo sleče, se je izkazalo, da ima pod njo policijsko uniformo. Davis je sestavil spisek vseh ameriških vojakov, padlih v Vietnamu.

Zdi se, kot da je hotel Sorkin reči: Trump ne bo ustavil demokracije, pravne države, institucij in sistema, ampak bodo sistem, institucije, pravna država in demokracija ustavile njega. In tu je paradoks – tu več izveste o Trumpu kot pa o levičarjih, ki niso niti približno tako divji, kot so bili, kaj šele tako radikalni. Ko govorijo o revoluciji, Sorkin – moralist politične sredine – misli, da govorijo o volitvah. In o Ameriki, ki postane vsaka štiri leta »velika«.

To razvpito sojenje ameriški levici – ta kvazistalinistični montirani proces – zdaj revizionistično popisuje film The Trial of the Chicago 7, ki ga je posnel Aaron Sorkin, scenarist liberalno sentimentalnih – izrazito sredinskih – filmov in serij, recimo Zadnjih dobrih mož in Zahodnega krila, zato ne pričakujte, da bodo Hayden (Eddie Redmayne), Hoffman (Sacha Baron Cohen), (Jeremy Strong), Davis (Alex Sharp), David Dellinger (John Carroll Lynch), John Froines (Daniel Flaherty) in Lee Weiner (Noah Robbins) – oh, in osmi, pridruženi Bobby Seale (Yahya Abdul-Mateen II), šef Črnih panterjev, ki pri organizaciji demonstracij ni sodeloval, – izgledali kot levičarji, še manj pa pričakujte, da bo film slavil levičarstvo. Ne, glavni junak tega filma ni »čikaška sedmerica«, temveč ameriška demokracija, ki na koncu vedno zmaga – to je tudi poanta.

Nixon, njegov pravosodni minister John Mitchell, ki sklene, da bo sprožil ta montirani proces, ter javni tožilec Richard Schultz (Joseph Gordon-Levitt) in sodnik Julius Hoffman (Frank Langella), ki ta montirani proces potem menedžirata, so prikazani kot groteskni, patetični ekscesi, ki komaj čakajo, da jih osmeši demokracija, ki vedno pride na pravi naslov, ki Ameriko vedno uravnoteži in ki ji ne more nič do živega. Noben trol. Noben virus. Za ekstremiste, antidemokrate, avtokrate in samozvane »patriote« je ameriška demokracija preprosto premočna. Celo fašistom se ob pogledu nanjo orosijo oči. Zdi se, kot da je hotel Sorkin reči: Trump ne bo ustavil demokracije, pravne države, institucij in sistema, ampak bodo sistem, institucije, pravna država in demokracija ustavile njega. In tu je paradoks – tu več izveste o Trumpu kot pa o levičarjih, ki niso niti približno tako divji, kot so bili, kaj šele tako radikalni. Ko govorijo o revoluciji, Sorkin – moralist politične sredine – misli, da govorijo o volitvah. In o Ameriki, ki postane vsaka štiri leta »velika«. Kapitalizem jih ne moti. Le vietnamska vojna. (Netflix)

FVb6EdKDBfU