Nevenka Koprivšek (1959–2021): »Gledališča ni mogoče zaustaviti«
IN MEMORIAM
Ko govorimo o sodobni uprizoritveni umetnosti, tako ali drugače govorimo o karieri Nevenke Koprivšek.
© Nada Žgank
Nekega večera sva se na službeni poti srečali sredi njenega ljubljenega Pariza. Jaz kot nadobudna strokovna vodja Asociacije, ona kot nekdo, ki jo je poznal praktično vsak uradnik francoskega ministrstva za kulturo. Jaz sem prišla s predavanja o rasti nacionalizma na Balkanu. Ona s seminarja Feldenkraisa, ki se mu je v zadnjih letih posvečala in z njim reševala kariere in zdravje. Tistega večera je želela vedeti vse. Kako se bomo uprli? Kaj lahko naredimo skupaj? Ali poznam to in to in to, kar so naredili tega in tega in tega leta?
Vpijala sem informacije in premnoge pozabila. Ji zabičala, da mora napisati avtobiografijo. Ker je hodeča enciklopedija bojev v kulturi. Nekje proti koncu pogovora me je iskrivo pogledala: »Veš, me punce moramo držati skupaj.« Sem se strinjala. A se mi je nekako zdelo, da bo vedno tam, da nam, ostalim ženskam, olajša pot.
Ko so me povabili, da pišem o zapuščini Nevenke Koprivšek, sem se zavedala, da je to zaradi polnosti njenega življenja nemogoče. Pogovarjala sem se z ustvarjalci iz vseh polj umetnosti. In vsak je imel zgodbo o svojem večeru z Nevenko. Dotaknila se je toliko ljudi, da se zdi, da smo bili skupnost prav zaradi niti, ki jih je spletla med nami. Vsi smo se počutili, da nimamo pravice biti najbolj žalostni, ker jo je nekdo poznal bolje. Da nimamo pravice otožno postavati pred Staro mestno elektrarno, njeno kronsko zapuščino, ker je nekdo z njo tesneje sodeloval.
Nešteto nas je, ki nam je odprla prva vrata v kulturo. In premnoga za tem. Obupala ni nad nobeno generacijo. Ne glede na to, ali smo bili v njenem življenju desetletja, leta ali mesece, je naše poti prepletla tako tesno, da bi vsak izmed nas lahko napisal njen nekrolog iz svojega zornega kota.
»Ne smemo izgubiti kondicije ustvarjanja.«
Bunker, Betontanc, Beton Ltd., En Knap, Gledališče Glej, Nomad Dance Academy in več ustvarjalk in ustvarjalcev, kot jih lahko zapišemo. Nekatere je režirala in producirala, druge popeljala v mednarodni prostor in jim dala možnost za ustvarjanje, spet tretje navdihnila in povezala. Ko govorimo o tukajšnji sodobni uprizoritveni umetnosti, tako ali drugače govorimo o karieri Nevenke Koprivšek.
Pod njenim okriljem so se krojila največja imena fizičnega gledališča. K nam je prinašala dragocene izkušnje iz tujine in bila ambasadorka tukajšnje umetnosti. Ne glede na to, kdo je bil pod njenim okriljem, je v tujini promovirala celotno sceno. Njeno strokovno oko je bilo ostro, kriteriji visoki, a njena kritika nikoli zlonamerna. Pri delu je okoli sebe gradila močno in povezano skupnost – večinoma ženskega kolektiva, kar ne gre zanemariti, ko govorimo o njeni zapuščini.
Kljub neštetim izzivom v času korone je lani s sodelavkami iz Bunkerja zasnovala 23. Mlade leve, enega najbolj referenčnih uprizoritvenih festivalov v tem delu sveta, ki ga je začela leta 1998. »Ker je treba vztrajati,« mi je večkrat rekla. Na Levih smo srečali najprodornejše svetovne ustvarjalce. Marsikateri v Slovenijo verjetno ne bi prišli na vabilo nikogar drugega. Ko so prišli Levi, smo vedeli, da se sezona ponovno začenja. Vanjo smo skočili z divjim plesom. In vedno je z nami plesala tudi Nevenka.
»Želi umetnost reproducirati sistem, ki ga kritizira?«
Umetniško je zorela med Ljubljano, Parizom in New Yorkom, a je bila več na poti kot doma. V času umetniškega vodenja Gleja je začela utirati pot ustvarjalcem zunaj Slovenije. Usmeritev, ki jo je po letu 1997, ko je ustanovila Zavod Bunker, katerega direktorica je bila do svoje smrti, le še poglabljala. Razpad Jugoslavije je zanjo ostal boleč. Zato je tudi kasneje premišljevala, kako Balkan ohraniti povezan in antinacionalističen. Soustanovila je številne pomembne kulturne organizacije po vsem svetu.
Doma je bila vpletena v vse ključne boje za razvoj nevladnega sektorja v kulturi. Bila je soustanoviteljica Asociacije. V njenem času so se vzpostavile možnosti za razvoj nevladnih organizacij, od večletnega financiranja do zakonskega priznanja. V prostoru, ki ne pozna formalne izobrazbe za kulturni menedžment, nam je bila mentorica.
Bila je tudi gonilna sila raziskave, ki je preučila možnosti novih kulturnih prostorov v Ljubljani. Iz nje so izšli Kino Šiška, Kinodvor in Stara mestna elektrarna ter za vedno spremenili podobo glavnega mesta.
»To moram narediti, ker drugače ne bom mogla spati.«
Leta 2016 se je Slovenija utapljala v protimigrantski vstaji. Nacionalisti so napovedali desant na Azilni dom na Kotnikovi, le lučaj od elektrarne. Nevenka je svoje telo s stotinami drugih postavila na ulico, ko so na nas marširali fašisti. Kasneje mi je priznala, da jo je bilo neskončno strah. A se ni umaknila.
Vrata elektrarne so bila vedno odprta za vse tiste z družbenega roba. Migrantom, ki niso imeli skupnostnega prostora. Skupinam za monitoring nasilja nad njimi. Otrokom, ki se doma niso mogli veseliti daril Dedka Mraza. V elektrarni sta se spajali angažirana družbena drža in umetnost. Bila je zaveznica družbenih gibanj. In navdušena kolesarka. V zadnjem času tudi proti vladi. Svoj glas je dajala tistim, ki ga nimajo. Tudi če je bilo kontroverzno.
»Pa ravno zdaj, ko jo najbolj potrebujemo!« je ob njeni smrti odmevalo med znanci in prijatelji. Ta stavek najbolje povzame Nevenkino zapuščino. Ker je za njo ostalo še toliko načrtov, bitk in želja. Ker se je znala vsakič znova postaviti za pravo stvar. Zato bomo nadaljevali tvoj boj, draga Nena. V umetnosti, na ulicah, za kulturo, za svobodo, proti sovraštvu. Se vidimo na drugi strani.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.