DK, STA

 |  Kultura

»S tako knjigo svoje skrivnosti razkriješ vsem sosedom«

Erica Johnson Debeljak je predstavila svojo knjigo Devica, kraljica, vdova, prasica. "Če o svoji bolečini spregovoriš, jo osvobodiš. Pomembno je, da imaš pri travmi nekoga, ki ti prisluhne," je dejala. 

Erica Johnson Debeljak

Erica Johnson Debeljak
© Borut Krajnc

Pisateljica in prevajalka Erica Johnson Debeljak je ob mednarodnem dnevu žensk, 8. marcu, predstavila knjigo Devica, kraljica, vdova, prasica, ki je posvečena vlogi ženske kot žene in vdove skozi zgodovino. Vdova je po njenih besedah zelo protisloven lik, saj nastopa v dveh podobah - kot redovnica, ki odide v samostan, ali kot vesela vdova.

V svojem novem delu, ki je izšlo pri Mladinski knjigi, je svoje osebne spomine in obdobje bolečine po smrti moža, literata Aleša Debeljaka, prepletla z zgodovinskim in mitološkim vidikom vdov in vdovstva. Kot je povedala v virtualnem pogovoru z novinarko Ksenijo Horvat, je v vlogi vdove dobila občutek, da je v družbi manj vredna, zato jo je začel zanimati ta lik, pri čemer je ugotovila, da so vdove povsod.

Knjigo je sicer začela pisati kot neke vrste terapijo, da bi lažje prebrodila bolečino in obdobje negotove prihodnosti. Pisati jo je začela, da bi "preživela ta pretres in dojela, kdo je in kaj se je zgodilo". Pred tem, kot je povedala, ni veliko vedela o smrti, žalovanju in vdovah.

Ob njej se je prvič zavedela, da lahko koga tudi prizadene, vendar je za razliko od predhodnih ni dala prebrati v soglasje tistim, o katerih je pisala. Kot je priznala, jo je knjiga na začetku nekoliko plašila, čeprav je precej odprta oseba in brez večjih težav piše o sebi v značajsko drugačni slovenski kulturi, v kateri živi že 25 let in jo žalosti, da se je življenje v njej po 30 letih obstoja tako poslabšalo. Preobčutljivih tem na koncu ni izbrisala, spremenila je le nekaj imen.

Knjigo je sicer začela pisati kot neke vrste terapijo, da bi lažje prebrodila bolečino in obdobje negotove prihodnosti. Pisati jo je začela, da bi "preživela ta pretres in dojela, kdo je in kaj se je zgodilo". Pred tem, kot je povedala, ni veliko vedela o smrti, žalovanju in vdovah.

Knjigo je začela kot pot domov iz ZDA, kjer je bila ob moževi smrti. To je "skoraj izbruhala na papir". Pisanje je bilo po njenem mnenju terapevtsko tudi zato, ker se ji zdi molk veliko breme: "Če o svoji bolečini spregovoriš, jo osvobodiš. Pomembno je, da imaš pri travmi nekoga, ki ti prisluhne." Govoriti o bolečini pa ti, kot je dodala, hkrati daje moč.

Kot opaža pisateljica, so v zadnjih 20 letih po svetu, predvsem pa na Zahodu, močno priljubljena avtobiografska dela, vendar v Sloveniji ni zasledila spominov na travmatične dogodke, kot so zgodbe žrtev incesta ali posilstva, nekdanjih narkomanov ali alkoholikov ali ljudi, ki so bodisi nekoga izgubili ali hudo zboleli. Te zgodbe so po njenih besedah bolj pogoste na drugih literarnih trgih, saj se ji zdi ta žanr za Slovenijo težek, ker meni, da v slovenski družbi velja načelo, da sosedi ne smejo ničesar izvedeti. "S tako knjigo pa svoje skrivnosti razkriješ vsem sosedom," je dejala Erica Johnson Debeljak.

V esejističnem delu knjige pa se je posvetila vlogi vdove. Brala je knjige o tem, med njimi pa se ji je zdela najboljša zbirka akademskih esejev, ki so obravnavali vlogo vdove v zahodni krščanski družbi od biblijskih časov so danes, dotaknili pa so se tudi islamskih in indijskih vdov. Tako si je ustvarila širšo sliko in našla "pomembne ženske, na katere radi pozabimo". Pri tem je iskala vdove, ki so se ujemale z njenimi temami.

Začela je s svetopisemskima vdovama Tamaro in Judito. "Tamara zajema vse ženske v naslovu knjige," je povedala Erica Johnson Debeljak. Prepričana je, da arhetipi, našteti v naslovu, še vedno vplivajo na nas, čeprav po njeni oceni to niso ženske, temveč stereotipi ali vloge, ki jih morajo odigrati.

V starih patriarhalnih vlogah tako obstajajo devica, žena in vdova, a pri zadnji "nastane težava, ker je izkušena, nima pa moškega zaščitnika". Zato so ji ga ali poiskali ali jo poslali med redovnice ali pa pustili umreti z možem. V preteklosti je bila vdova odvisna od denarja in dedovanja, v zvezi z njo pa obstajajo tudi različna pričakovanja, kot je, da bo poosebljala moža.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.