Odšel je filmski montažer Andrija Zafranović

V njegovi filmografiji je več kot 100 filmov in televizijskih del

V Pragi je v 74. letu umrl Andrija Zafranović, ki je veljal za enega najpomembnejših filmskih montažerjev na območju nekdanje Jugoslavije in širše, so sporočili iz Slovenskega filmskega centra. V njegovi filmografiji je več kot 100 filmov in televizijskih del, ki jih je montiral v Zagrebu, Ljubljani, Beogradu, Sarajevu, Istanbulu, Parizu, Pragi, Münchnu in na Dunaju.

Zafranović, ki se je rodil leta 1947 v Maslenici na hrvaškem otoku Šolta, je leta 1975 diplomiral in magistriral iz filmske in televizijske montaže na Famu v Pragi. Z leti je pridobil status enega najboljših montažerjev, delal pa je tudi kot supervizor montaže in dramaturg. Več let je bil redni profesor in predstojnik katedre na Akademiji dramskih umetnosti v Beogradu, od leta 2009 je bil redni profesor na praški Famu. Med številnimi prejetimi nagradami je med drugim prejel tudi tri zlate pulske arene, so sporočili iz Slovenskega filmskega centra (SFC).

Kot montažer je sodeloval z vrsto priznanih režiserjev iz območja nekdanje Jugoslavije, od Emirja Kusturice, Rajka Grlića do brata Lordana Zafranovića. Z bratom je prvič sodeloval leta 1986 pri filmu Večerni zvonovi, s Kusturico pa leta 1985 pri filmu Oče na službenem potovanju, prvim in edinim jugoslovanskim filmom, ki je osvojil zlato palmo na festivalu v Cannesu. Nagrada je iz Kusturice naredila režijsko zvezdo, Zafranovića pa za najbolj cenjenega jugoslovanskega montažerja. S Kusturico je delo nadaljeval pri filmih Dom za obešanje (1988) in Arizona Dream (1993), z Lordanom pa pri filmu Haloa-praznik kurb (1988).

Kot montažer je sodeloval z vrsto priznanih režiserjev iz območja nekdanje Jugoslavije, od Emirja Kusturice, Rajka Grlića do brata Lordana Zafranovića. Z bratom je prvič sodeloval leta 1986 pri filmu Večerni zvonovi, s Kusturico pa leta 1985 pri filmu Oče na službenem potovanju, prvim in edinim jugoslovanskim filmom, ki je osvojil zlato palmo na festivalu v Cannesu.

Redno je sodeloval tudi z režiserjem Rajkom Grlićem, med drugim pri filmih Čaruga (1991), Karavla (2006) in Ustava Republike Hrvaške (2016). Vsi trije Grlićevi filmi so tudi slovenske koprodukcije, so zapisali v SFC. Kot so poudarili, je Zafranović veliko delal tudi v Sloveniji, tako pred kot po osamosvojitvi, pri filmu in na televiziji.

Pred osamosvojitvijo je največkrat sodeloval z režiserjem Božom Šprajcem, in sicer pri vseh njegovih celovečernih igranih filmih: Krč (1979), Dih (1983), Odpadnik (1988), Decembrski dež (1990), Felix (1995) in TV filmu Sonce za dva, za katerega je scenarij napisal Dušan Jovanović. Z režiserjem Marjanom Cigličem je delal pri celovečernem filmu Razseljena oseba (1982) in TV filmu Julius Kugy (1984), z Andrejem Mlakarjem pri filmu Cristophoros (1985), z Borisom Cavazzo pa pri Kormoranu (1986).

Z Andrejem Stojanom je leta 1986 sodeloval pri celovečernem filmu Heretik in pri TV nadaljevanki Primož Trubar, tri leta pozneje pa pri filmu Nekdo drug režiserja Boštjana Vrhovca ter Ljubezni Blanke Kolak režiserja Borisa Jurjaševiča. Po osamosvojitvi je za slovensko televizijo sodeloval pri filmu Čamčatka (1996) režiserja Mitja Novljana.

Pri SFC so opozorili še na Zafranovićev prispevek pri sodobnih slovenskih igranih celovečernih filmih. Sodeloval je pri vseh filmih režiserja Vinka Möderndorferja: Predmestje (2004), Pokrajina št.2 (2008), Inferno (2014) in Zastoj (2020), ki bo ostal zapisan kot zadnji Zafranovićev film.

Sodeloval je tudi z režiserjem Damjanom Kozoletom pri filmu Rezervni deli (2003) in Slovenka (2009), z Miho Hočevarjem pri filmih Gremo mi po svoje (2010) in Gremo mi po svoje 2 (2013), z Borisom Palčičem pri Prehodu (2008), z Metodom Pevcem pri filmu Lahko noč gospodična (2011), z Andrejem Košakom pri Stanju šoka ( 2011) in Janom Cvitkovičem pri Družinici (2017), so še zapisali pri SFC.