The United States vs. Billie Holiday

Lady poje jazz.

Leta 1937 ameriški senat razpravlja o zakonu, ki bi prepovedal linče črncev, a ga ne sprejme. Linč se zdi senatorjem – samim belcem – očitno sprejemljiv. Billie Holiday (Andra Day), hči prostitutke, nekdanja snažilka v bordelu, to odvratno srhljivost linča protestno stisne v pesem Strange Fruit, s katero zablesti in zaslovi. Toda bolj ko jo poje, tem nesprejemljivejša postaja, saj z njo ne užali le »belskega ponosa« in »belskega primata«, ampak tudi nacionalno varnost: Harry Anslinger (Garrett Hedlund), novi vodja Zveznega urada za mamila (Federal Bureau of Narcotics), perfidni rasist, jezni beli moški, ki trdi, da črnci in jazz kvarijo in zastrupljajo »civilizacijo«, namreč sklene, da jo bo ustavil (tako kot je J. Edgar Hoover sklenil, da bo ustavil Martina Lutherja Kinga). Podtakne ji celo tajnega agenta (Trevante Rhodes), čednega, zapeljivega črnca, ki jo – kot odvisnico, uživalko heroina – kompromitira, tako da pristane v ječi, s čimer postane prva žrtev prve vojne proti mamilom. Ameriškim oblastem se je zdela pesem o linču spornejša od samega linča.

Toda tale patetična, melodramatična biografija, ki je naslovljena tako, kot da gre za dokumentarec (doku o njej je naslovljen Billie), velike pevke (in revolucionarke, če hočete), ki je umrla pri štiriinštiridesetih (in ki jo je pred mnogimi leti, v filmu Lady poje blues, prav tako briljantno igrala Diana Ross), ne prikazuje le kot mučenice črnskega gibanja za državljanske pravice, temveč tudi kot mučenico gibanja #MeToo, saj pokaže, da proti sebi ni imela le rasističnih oblasti (in heroina, oh, in svoje slave), temveč tudi moške (od svojega menedžerskega moža do poslovnih partnerjev in tistega sladkega tajnega agenta), ki so jo le izkoriščali, molzli in zlorabljali. Anslinger pa je imel vendarle prav – res je bila nevarna: emocije je z glasom režirala tako, kot da so film. Kar pomeni, da je bila nevarnejša od Danielsovega filma. (Hulu)