Tina

Privatna plesalka.

Glasbeni producent Phil Spector, izumitelj »zvočnega zidu«, je leta 1966 ugotovil, da je Ike Turner le ovira, zato je Tino pustil v studiu samo z »zvočnim zidom«. In ven je planil eruptivni in transformativni štikel River Deep – Mountain High, ki se je hurikansko valil in valil in valil in bi se privalil do Lune, če ne bi radijske postaje štiklom predpisovale tistih treh minut. Ike, ki je Tino na odru poveličeval, doma pa poniževal, ni imel nič proti – samo pisati je moralo, da je to štikel Ika & Tine Turner. Če ste videli film Kaj ima ljubezen s tem? (1993), v katerem je Tino Turner, hčer tennesseejskih obiralcev bombaža, igrala Angela Bassett (Ikea pa Laurence Fishburne), potem veste, kako je reagiral Ike, ko je slišal Tinino izvedbo. Z bledim obrazom in stisnjenimi zobmi je stopil k njej in ji dal roko, rekoč: »Dobra si, Anna, res si dobra.« Vedel je, da jo izgublja. Vedel je, da je večja od njega. Vedel je, da je zanj prevelika. Vedel je, da bo ostal le epizodist, stranski lik. Vedel je, da nič ne more in da je ne bo mogel večno kontrolirati. Pretepal jo je, trpinčil in zlorabljal (»Živela sem življenje smrti. Nisem obstajala«), dokler ni vstala in odšla ter se leta 1978 ločila – pustila mu je vse. Denar, nakit, Proud Mary. Obdržala je le ime – Tina Turner. Ironično: obdržala je Ikeov priimek, a naredila vse, da ne bi bil več pripovedovalec njene zgodbe.

Doku Tina ne skriva, da Tina Turner proti sebi ni imela le nasilnega, grobega, mačističnega, zvodniškega Svengalija (kar je reviji People razkrila leta 1981), temveč tudi zakon ženskega molka (ženske o zlorabah niso javno govorile), glasbeno industrijo, ki so ji poveljevali moški, rasizem, ki je črnskim pevkam omejeval življenjski prostor, medije, ki so jo vedno znova in znova in znova spraševali, kako je bilo z Ikom, in družbo, ki je žensko pri petinštiridesetih že odpisala, tako da so bili vsi še toliko bolj fascinirani, ko se je v osemdesetih vrnila še večja, še silnejša, še globalnejša, še nalezljivejša, še karizmatičnejša, ultimativna solistka, ultimativna eksorcistka, ultimativno odporniško gibanje, ultimativni »zvočni zid«. Štadioni in odri so bili premajhni. Miti tudi. V Riu jo je leta 1988 gledalo in poslušalo 186 tisoč ljudi. Štikle, ki jih je pela, je res izvajala – ja, odigrala jih je, poosebila. Štikel River Deep – Mountain High, ki zveni kot krčevit bojevniški preboj tišine (in za katerega je Ike rekel, da je »preveč bel za črnske radijske postaje in preveč črn za belske radijske postaje«), bi bil lahko himna gibanja #MeToo. Ko je zaplesala, je svet res zaplesal z njo. Kako bi bili videti Rolling Stones, če Micka Jaggerja ne bi naučila, kako se pleše? (HBO Max)