Usoda mladega izobraženega idealista

Drama Mati je eno od Witkiewiczevih najbolj intimnih, avtorefleksivnih in zunaj Poljske najpogosteje uprizarjanih del, ki ga primerjajo tudi z Ibsenovimi Strahovi

Na Velikem odru SNG Drama Ljubljana bo 24. maja ob 20.00 premiera igre Mati poljskega pisatelja, slikarja in filozofa Stanisława Ignacyja Witkiewicza, ki velja za enega najkompleksnejših avtorjev poljske in svetovne avantgarde. Igro, ki jo je avtor opremil s podnaslovom Neokusna igra v dveh dejanjih s poljudnim epilogom, je režiral Juš Zidar. Z zgodbo o usodi mladega izobraženega idealista spregovori po eni strani o širšem družbenem ustroju in njegovih mehanizmih, po drugi pa o skrajni intimi posameznika, razpetega med ideološki boj, vsakodnevno realpolitično ekonomsko realnost in lastno emotivnost.

Gre za družinsko dramo o zapletenem odnosu med mamo Janino Jeguljevsko in njenim tridesetletnim sinom Leonom. Leon, ki išče lastno družbeno uveljavitev s kritičnim teoretskim angažmajem z revolucionarnim nabojem, je, paradoksalno, emotivno in ekonomsko docela odvisen od svoje bolehne in ostarele mame. Ona navkljub slabi psihofizični kondiciji s pletenjem in prodajo tkanin vzdržuje ekonomski preživetveni minimum za oba, vse dokler nazadnje ne oslepi. 

"Mati spregovori po eni strani o širšem družbenem ustroju in njegovih mehanizmih, po drugi pa o skrajni intimi posameznika, razpetega med ideološki boj, vsakodnevno ekonomsko realnost in lastno čustvenost." 

Juš Zidar

Ko se sin s pomočjo privržene zaročenke odloči za javno delovanje, se ta groteskna družinska drama preseli na polje političnega. "Mati spregovori po eni strani o širšem družbenem ustroju in njegovih mehanizmih, po drugi pa o skrajni intimi posameznika, razpetega med ideološki boj, vsakodnevno ekonomsko realnost in lastno čustvenost," je zapisal režiser Juš Zidar.

"Leon je utopist z jasno idejo. Njegovo formistično gledališče je oblika abstraktne umetnosti, ki jo združuje z ostro kritiko družbe. Njegova analiza problema je jasna in nagovarja današnjega posameznika. Priklicuje vprašanja o položaju umetnosti v današnji družbi, v kateri so osrednja središča moči v umazani in neskrupulozni realpolitiki poznega kapitalizma. Leon se zaveda problema današnjega sveta, zanj je posledica poneumljanja, polovične demokracije in kapitalizma, ki kot tumor raste na telesu človeštva. Posledica trenutnega življenja je po njegovem izguba individualnosti in povezav z višjimi smisli bivanja – z neskončnostjo in skrivnostjo bivanja. Sam pravi: »Moja vera temelji na tem, da je Skrivnost bivanja nedoumljiva in je ni mogoče brez ostanka stlačit v noben pojmovni sistem," je v gledališkem listu zapisala dramaturginja Eva Kraševec.

Igrajo: Silva Čušin, Nejc Cijan Garlatti, Maša Derganc, Zvone Hribar, Timon Šturbej, Barbara Cerar in Klemen Janežič.

Prevajalka: Darja Dominkuš, dramaturginja: Eva Kraševec, scenografinja: Urša Vidic, kostumografinja: Belinda Radulović, avtor glasbe: Marjan Nečak, oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel, lektorica: Tatjana Stanič, asistent režiserja: Luka Marcen, asistentka kostumografinje: Ana Janc in asistentka dramaturginje (študijsko): Neža Lučka Peterlin.