Film tedna: Sol solza

Črno-bela miniatura mojstra Philippa Garrela

V Kinodvoru in na spletni platformi Art kino mreže Slovenije je na ogled film Sol solza, zgodba o romantičnih pustolovščinah mladega mizarskega vajenca in njegovem razmerju z očetom. Črno-bela miniatura mojstra Philippa Garrela je svetovno premiero doživela na lanskem Berlinalu. "Snemanje v črno-beli tehniki mi je v velik užitek, vendar pa včasih, kadar gledam sodobne črno-bele filme, opazim retro pristop, ki mi ni všeč. Po drugi strani pa črno-bela fotografija igralca očisti vseh vlog, ki jih je odigral v barvah," je zapisal režiser.

Luc, sin podeželskega mizarja, prispe v Pariz, da bi opravljal sprejemni izpit na prestižni šoli umetnostne obrti. Na avtobusni postaji ogovori mladenko po imenu Djemila, s katero se zaplete v kratko romanco. "Nikoli te ne bom pozabil," ji dahne, ko se čez nekaj dni odpravlja nazaj domov. Kmalu po vrnitvi v očetovo hišo pa naleti na svojo srednješolsko ljubezen …

"Luc, moški, ki se ne more več odločiti, je tih, miren, vljuden in toksičen – kot zna biti tih, miren, vljuden in toksičen le narcis. In sebičen je, kot zna biti sebična le ljubezen, ki jo je tržna ekonomija prelevila v interes, objekt in fake news. A kdo ve, če bi na njegov pogreb prišle vse ženske, ki jih je zapeljal. Ali pa bi prometna nesreča, v kateri bi umrl, veljala kar za cancel culture. Ko po cesti zalezuje neko žensko ( jasno, nekonsenzualno), mu itak zagrozi, da bo poklicala policijo. Luc – vidno presenečen, celo šokiran – ne more verjeti, da se dogajajo takšne reči," je v Mladini zapisal Marcel Štefančič, jr.

Philippe Garrel, rojen leta 1948 v Parizu, velja za večnega sopotnika francoskega novega vala in enega skritih zakladov francoske kinematografije. V šestdesetih letih je deloval kot član avantgardne francoske skupine Zanzibar, ki je senzibilnost in novo odkrite svoboščine novega vala križala z radikalno političnimi (levičarskimi) in avantgardnimi taktikami. Za svoje filme je prejel številne nagrade na prestižnih mednarodnih festivalih. Leta 1991 mu je film J’entends plus la guitar, posvečen njegovi nekdanji ljubezni, znameniti pevki Nico, prinesel srebrnega leva za najboljšo režijo v Cannesu, leta 2005 pa je uspeh ponovil s filmom Navadna ljubimca, v katerem je v glavno vlogo (samega sebe) postavil kar svojega sina Louisa Garrela. Ta je (tokrat v vlogi svojega deda, igralca Mauricea Garrela) nastopil tudi v Ljubosumju (2013), prvem delu tako imenovane "trilogije o ljubezni". Drugi del trilogije V senci žensk (2015) je leta 2015 odprl sekcijo Štirinajst dni režiserjev festivala v Cannesu, dve leti kasneje pa je v isti sekciji nagrado SACD prejel zaključni del trilogije L’Amant d’un jour (2017).

xpqpkE6d8QQ