Damjana Kolar

19. 6. 2021  |  Kultura

Film tedna: Undine

Urbana pravljica o ljubezni v odčaranem svetu

V Kinodvoru Ljubljana je na ogled film Undine, ki prinaša sodobno interpretacijo mita o skrivnostni vodni nimfi: urbano pravljico o ljubezni v odčaranem svetu. Režiser Christian Petzold je navdih za film črpal predvsem iz kratke zgodbe Undine geht (1961) avstrijske pesnice in pisateljice Ingeborg Bachmann, k snemanju filma pa ga je spodbudila tudi knjiga Petra von Matta Liebesverrat: Die Treulosen in der Literatur (1989). 

"Če me zapustiš, te bom morala ubiti."  Ko Undine, zgodovinarko v berlinskem mestnem muzeju, zapusti ljubimec, se ji podre svet. Starodavni mit pravi: če moški izda njeno ljubezen, ga mora undina ubiti in se vrniti v jezero v gozdu. A ona noče izpolniti prekletstva. Rada bi ljubila. Spoznala je nekoga drugega. In te ljubezni noče izgubiti.

"Se lahko Undine, ki je ime dobila po mitološki vodni nimfi (brez duše), še enkrat originalno zaljubi? Med odmorom v kavarni, v kateri jo je zapustil fant, spozna Christopha, poklicnega potapljača – in še preden rečete Oblika vode (ali pa Podvodna deklica), ju že zalijejo voda, ribe in koščki stekla, ki »nadnaravno” pljusnejo iz raztreščenega akvarija. To ju poveže. Akvarij, voda se jima ne more upreti! Da jima signal! Bi se jima lahko zgodilo kaj originalnejšega? Ne, ljubezen ni nič spontanega – ljudi je treba v ljubezen prisiliti. Bi lahko Undine in Christopha v ljubezen prisililo kaj originalnejšega? Čakajte, da se potopita. Čakajte, da Undine spremeni obliko. Čakajte, da Christoph globoko pod vodo najde izpisano njeno ime," je v Mladini zapisal Marcel Štefančič, jr.

Christian Petzold je študiral režijo na Nemški akademiji za film in televizijo v Berlinu. Z deli, kot so Notranji mir (Die innere Sicherheit, 2001), Yella (2007) in Jerichow (2008), se je uveljavil kot vodilni predstavnik ohlapno povezane skupine sodobnih nemških režiserjev, znane pod imenom berlinska šola. Na mednarodno prizorišče se je prebil z Barbaro (2012), zgodbo o vzhodnonemški zdravnici, ki jo zaradi poskusa pobega premestijo v bolnišnico na podeželju. Film mu je poleg kritiške hvale in številnih drugih nagrad prinesel srebrnega medveda za najboljšo režijo na Berlinalu. Leta 2014 je s Phoenixom (2014), hitchcockovsko psihološko dramo, umeščeno med ruševine Berlina leta 1945, potrdil svoj sloves enega najbolj kritiško cenjenih sodobnih nemških režiserjev. Sledil je Tranzit (2018), zgodba o mladeniču na begu pred fašističnim okupatorjem, prestavljena v enaindvajseto stoletje. Film o mitološki vodni nimfi si je režiser zamislil kot prvi del načrtovane trilogije na temo naravnih elementov.

5mYRqP8Un94

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.