Po sledeh izjemnih žensk

V Divači na Krasu je pred približno stodesetimi leti odraščal živahen, nekonvencionalen deklič, zaljubljen v potepanje in ples. Ko je imela deklica sedem let, je izbruhnila prva svetovna vojna. Njena družina se je zatekla v Ljubljano, kjer je vzljubila gledališče. Leta 1926 sta jo prijateljici prijavili na vsejugoslovansko lepotno tekmovanje v organizaciji ameriške filmske hiše, kjer je prejela ponudbo za poskusno snemanje v Berlinu. Že mesec dni pozneje je nastopila v svojem prvem filmu. Snemala je v Nemčiji, Franciji, Estoniji in na Češkem ter obveljala za prvo – in edino – veliko slovensko filmsko zvezdo. V domačem mestu dekleta pa danes stoji filmski muzej z razstavo, posvečeno njej.

Dekle je seveda Ita Rina, diva nemega filma, ki se je slavi slednjič odpovedala, da bi se posvetila partnerju in družini. Če se pomudite v »njeni« Divači, si lahko tam ogledate stalno razstavo o Itinem življenju in delu ter o slovenskih filmskih igralkah in igralcih. Slabih dvajset minut je oddaljen kraj Kopriva, kjer je odraščala Branka Jurca, avtorica legendarnih knjig za otroke in mladino, urednica Cicibana in do nedavnega prezrta pisateljica del za odrasle. Ob stoletnici njenega rojstva, leta 2014, so na njeni rojstni hiši, znani kot Tišlerjeva hiša, odkrili spominsko ploščo. Obeležje krasi tudi rojstno hišo njenega očeta na Brjah pri Koprivi, domačiji pa povezuje Pot Branke Jurca, makadamska sprehajalna pot, dolga približno kilometer in pol.

Kolikokrat ste med obiskom naključnih krajev po Sloveniji razmišljali o pomembnih ženskah, ki so hodile po enakih poteh, zaznamovale to okolje in slovensko zgodovino? Najbrž ne prav pogosto. To želi spremeniti vodič Po svoji poti / 25 izletov po zgodovini žensk, ki je pravkar izšel v okviru Festivala WoW. Uredila ga je Tea Hvala, predgovor je napisala Svetlana Slapšak, besedila o pomembnih ženskah pa so ustvarile Ana Cergol Paradiž, Manca G. Renko, Tea Hvala, Jasmina Jerant, Katja Pur, Urška Repar, Irena Selišnik, Urška Strle, Petra Testen Koren in Nina Vodopivec.

Nekatere točke so povezane s posameznicami: dvorana prve slovenske vlade v Ajdovščini denimo z Vido Tomšič, prvo slovensko ministrico v prvi slovenski vladi v Jugoslaviji, ljubljanska Narodna galerija s, kakopak, našo največjo slikarko Ivano Kobilca, gostilna Bučinek v Podgorju pri Slovenj Gradcu z dr. Ljubo oziroma Ljubom Prenner, saj je bila tam ob stoletnici njegovega rojstva urejena spominska soba. Tiste, ki nimajo spominskih sob, obeležij ali stavb, ki bi jih v krajih, kjer so se rodile ali preživljale mladost, posebej zaznamovale, z njimi včasih povezuje en sam drobec. Tako je lokacija, ki jo vodič posveti v Mariboru rojeni pisateljici Berti Bojetu Boeta, prvi ženski avtorici, ki je prejela prestižno nagrado za roman leta, podhod pri Slaviji: tam je namreč kot mladostnica na stene zapisala prvi mariborski grafit »Zeleno, ki te ljubim, zeleno«, verz iz pesmi Federica Garcie Lorce. Ta grafit je postal tako pomembna mariborska urbana legenda, da ga je po prenovi dotrajanega prehoda leta 2013 na novo zapisal takratni župan Andrej Fištravec.

Spet druge točke v knjigi nas vodijo po poteh ženskih kolektivov, v katerih vseh žensk ne poznamo po imenu, a je njihov prispevek k ženskemu boju za enakopravnost ravno tako pomemben, na primer partizanskih bolničark in zdravnic (Cerkno), tobačnih delavk, ki so lahko zaradi višje plače in socialnih pravic med prvimi stopile na pot emancipacije (tobačna tovarna Ljubljana), delavkam v Muri (Murska Sobota) ali mladim ženskam v Uršulinski dekliški šoli (Škofja Loka). Na turo, posebej posvečeno ženskam, ki so zaznamovale mesto, se lahko odpravite tako v Celju kot v Novem mestu – celjski projekt, ki predstavi prvo poklicno knjižničarko Vero Levstik, politično aktivistko Tončko Čeč, alpinistko Pavlo Jesih, političarko Olgo Vrabič, fotografinjo Boženo Pelikan, lekarnarko Ano Baumbach in druge pomembne mestne osebnosti, nosi naslov Ženske stopinjiCe, projekt Pozabljena polovica Novega mesta pa obuja spomin na farmacevtko Marto Mušič Slapar, prvo učiteljico gluhonemih Ivano Oblak, pisateljico Ilko Vašte in ostale, ki so zaznamovale ta prostor. Svojo priljubljeno feministično turo ima sicer tudi Ljubljana, čeprav ta v vodiču ni posebej omenjena – vodi jo Jasmina Jerant, tudi ena od soustvarjalk knjige Po svoji poti.

Knjiga si je zastavila za cilj pokriti vse območje Slovenije skupaj s Trstom, ki je bil za Slovence v preteklosti pomembno območje – in je v nekaterih aspektih še danes –, a je nabiranje gradiv, kot je na predstavitvi povedala urednica Tea Hvala, pokazalo, kako je Slovenija pravzaprav centralizirana. Zlasti zahtevno je bilo locirati nekatere širši javnosti manj znane ženske osebnosti v manjših krajih, kjer ni nikakršnih obeležij. Bodo vse te ženske, nič manj velike kot njihovi cenjeni moški kolegi, kdaj dobile po sebi imenovane ulice, trge, kipe, ki si jih nedvomno zaslužijo?

Knjiga:
Po svoji poti / 25 izletov po zgodovini žensk
Uredila: Tea Hvala
Založba: Mesto žensk, 2021
Cena: 15 €