Woodstock 99: Peace, Love, and Rage

za +

Tragedija nostalgije.

Nostalgija je hrepenenje po zlatih, srečnih časih, toda vsebuje veliko drobnega tiska. Vzemite le Woodstock, legendarni megakoncert, ki se je odvrtel leta 1969: ko so ljudje naslednje leto gledali dokumentarec, so že pokali od nostalgije. Kar ni bilo težko: že sam dokumentarec je bil popolni teater nostalgije. Ustvarjen je bil za vzbujanje nostalgije. Glejte, kako fajn smo se imeli! Kako srečni smo bili tiste tri dni! Živeli smo v utopiji! Vsi smo bili eno, prava skupnost, velika družina, ekstaza humanosti! Videti vse te izvajalce – vau! Je kaj bolj afirmativnega? Koncert, ki je definiral generacijo! Toda – in tu je problem: črncev je bilo le za vzorec – tako na odru kot med publiko. Woodstock je bil belski žur. Belska utopija. Parada belskega ponosa. Parada belske privilegiranosti. Pri belcih je vzbujal nostalgijo, pri nebelcih pa ne. Nostalgija vedno nekoga izključi, potlači, izbriše.

Da bi to nostalgijo – sebično, pristransko, perverzno, diskriminatorno – kapitalizirali, so leta 1999 priredili rimejk Woodstocka. Bilo je še huje, pravi doku Woodstock 99: Peace, Love, and Rage. Festival so priredili v nekdanji vojaški bazi Griffiss (Rome, New York), ki je bila povsem neprimerno prizorišče, potekal je v peklenski vročini (nobene sence), steklenička vode je stala štiri dolarje (znak pohlepa, ki je poganjal ta karneval nostalgije), za varovanje so najeli amaterske prostovoljce, sanitarije so bile katastrofalne, tako da je v blatu, po katerem so se – ja, kot na Woodstocku ’69 – valjali in drsali feni, plavalo tudi veliko dreka, publika je začela divjati ter razbijati in požigati vse, kar ji je prišlo pod roke. In seveda – ženske so brutalno otipavali, nadlegovali in posiljevali. Ženske je bilo, kot vidimo, dovoljeno »grabiti« na vse načine, še posebej tiste, ki so »srfale« na rokah publike. 

Woodstock ’99, na katerem so v treh dneh nastopile le tri ženske, je bil moški žur – karneval moške jeze in tesnobe. Ameriški piti se je zmešalo. Nič čudnega: prišel je ob koncu dekade, ki je bila izrazito sovražna do žensk, še toliko bolj, ker so bili »pravi« fantje prepričani, da so jim ženske – s pomočjo MTV-ja – ukradle glasbo, zato so izraz svoje prenovljene moškosti videli v nu metalu, ki so ga tu, na Woodstocku, predstavljali Metallica, Korn, The Offspring, Creed, Rage Against the Machine in Limp Bizkit. Neinhibirani moški jezi niso le prikimavali, ampak so jo podžigali – štikel Break Stuff, ki ga je izvedel Limp Bizkit, je bil cinični poziv k nasilju, k transu toksične moškosti. Kid Rock je Monico Lewinsky razglasil za »cipo«. In ja, ko je začel ta belski moški stampedo podtikati požare, ga je bend Red Hot Chili Peppers podprl s štiklom Fire. Ni kaj, Woodstock ’99 je res dobro skanaliziral nostalgijo Woodstocka ’69: črncev je bilo spet le za vzorec – tako na odru kot med publiko. Tudi Woodstock ’99 je bil belski žur – parada belskega ponosa. O kaki inkluzivnosti ni bilo ne duha ne sluha. In ta belska moška publika, v kateri sta brbotala Klub golih pesti in pokol na gimnaziji Columbine, je dobila celo izgovor, da je bučno in fanatično vzklikala besedo »nigger«, ko je začel reper DMX izvajati štikel My Niggas – za njim so pač evforično, sladostrastno in brez slabe vesti ponavljali »refren«. Kar pomeni, da tiste tri dni, ki so definirali generacijo, ni bil dovoljen le seksizem, temveč tudi rasizem. V imenu nostalgije. Woodstock ’99 je bil populistični laboratorij belske moške jeze – Woodstock ’99 je legitimiral in opolnomočil ves tisti moški belski gnev, vso tisto toksično moškost, ves tisti resentiment, vso tisto mizoginijo, ves tisti antifeminizem in ves tisti belski alt-right nacionalizem, ki so se zgostili v trumpizmu. Woodstock ’99 je izvolil Trumpa, ultimativni produkt nostalgije. (HBO)