Kosovski novi val

Serija udeležb kosovskih filmarjev na vodilnih filmskih festivalih leta 2021 se bere kot seznam želja resnega kinoprofesionalca: Blerta Basholli januarja s Panjem na Sundanceu, največjem in najpomembnejšem festivalu neodvisnega filma, Norika Sefa februarja z Iskanjem Venere v Rotterdamu, Samir Karahoda s kratkim filmom Ni prostora maja v Cannesu in septembra v Torontu, Leart Kola avgusta v Locarnu s Štirimi tabletami na noč, Luana Bajrami s filmom Hrib, na katerem rjovijo levinje avgusta v Sarajevu, septembra pa potuje v Benetke. A ne gre le za udeležbo: Blerta Basholli je v Sundanceu prejela kar tri nagrade (za najboljši film in režijo ter nagrado občinstva), Norika Sefa se je iz Rotterdama vrnila s posebnim priznanjem žirije, tri mlade levinje iz filma Luane Bajrami so bile nagrajene za najboljšo žensko vlogo v Sarajevu, Karahoda pa je v igri za nagrado Evropske filmske akademije.

Več kot dovolj razlogov torej, da je svetovna filmska kritika po romunskem, izraelskem in gruzijskem valu že videla še enega – tokrat po albansko: vala e re. Zato se je veljalo v vročem avgustu odpraviti po sledi tega vala. Bolj kot v prestolnico Prištino ta sled vodi v Prizren, kjer je letos sredi avgusta potekal že 20. festival dokumentarnega filma, Dokufest.

Ko smo v Prizrenu gledali kosovsko premiero kratkega filma fotografa Samirja Karahoda Ni prostora (Pa vend), presunljivo sago o ekipi namiznoteniških mladcev, ki v pomanjkanju prostora za vadbo mizo na kolesih prevažajo iz garaže v dvorano za poroke pa v cerkev, skladišče trgovine in mrzlo šolsko dvorano, sta se v nekem trenutku dobesedno staknila dva časa, s katerima je mogoče najbolje pojasniti okoliščine kosovskega novega vala. Sedeli smo v poletnem kinu Lumbardhi, na platnu pa se je traktor s protagonisti in namiznoteniško mizo v snegu peljal mimo uličnega pročelja prav tega kina.

»V kinu Lumbardhi smo odrasli. Vanj smo hodili gledat filme z Bruceom Leejem,« pripoveduje Samir Karahoda, rojeni Prizrenčan, ki je fotografijo in film študiral v Istanbulu, kar je glede na še vedno živo prizrensko različico govorjene turščine še danes pogosta študijska odločitev. »Nismo imeli denarja za kino, zato smo iskali starejše, ki so imeli pravico s sabo v dvorano vzeti po enega mulca,« se spominja.

Rojstvo festivala iz duha kina

Kino Lumbardhi (oziroma Bistrica, kakor se po srbsko reče rečici, ki teče skozi Prizren) so odprli 1. februarja 1952 kot zadružni dom. Le trije kinematografi so bili tedaj na vsem Balkanu, ki so imeli oboje, dvorano in letni kino, na sporedu pa so bili poleg Brucea Leeja še partizanski filmi in vesterni. Videorevolucija je kino tako hudo prizadela, da so ga zaprli tri dni pred bombardiranjem marca 1999, nepremičnina v središču mesta pa je prešla v last kosovske privatizacijske agencije. Iz upora proti temu, da mesto ni imelo niti enega kina več, se je leta 2002 rodil – Dokufest!

Karahodo so tedaj kot študenta iz belega sveta povabili v žirijo, že leto pozneje pa se je pridružil festivalski ekipi. Ker ni bilo kina, so improvizirana platna zaplapolala na javnih prostorih: na ploščadi nad rečico, na trdnjavi nad mestom ... In da, tudi v letnem kinu Lumbardhi, ki ga je še leta 2007 mesto hotelo podreti, da bi zgradilo parkirišče.

Generacija, ki je v devetdesetih letih doživela veliko gorja, 20 let kasneje ustvarja »kristale, diamante, ki so nastali pod neizmernim pritiskom«.

Danes Dokufest vrti filme na osmih prizoriščih hkrati, od tega štirih zaprtih: poleg saniranega Kina Lumbardhi in z evropskimi sredstvi zgrajenega Dokukina (ki se prav tako ponaša s svojim lastnim zunanjim avditorijem) ter Platoja tik nad džamijo paše Sinana sta tu še manjši, ateljejski Kino Klub in Dom kulture, najbolj spektakularna pa sta gotovo kina pod milim nebom na mestni trdnjavi, manjši Mesečev in večji Zvočni. Če kje, tedaj v Prizrenu velja rek iz Polja sanj: »If you build it, they will come.« (»Če ga boš zgradil, bodo prišli.«)

Kosovski novi val so dejansko gradili prav dokufestovci: poleg Vetona Nurkollarija, spiritusa movensa in kreativnega direktorja, Samir Karahoda s festivalom živi že 20 let, danes pa skrbi za sekcijo kratkih filmov; producent njegovega kratkega filma Ni prostora je še en soustanovitelj, Eroll Bilibani, ki danes na festivalu vodi DokuLab, laboratorij za mlade talente; producentka Štirih tablet Nita Deda pa je bila nekaj časa direktorica festivala. Predvsem pa so z delavnic in tečajev Dokufesta prišli številni mladi debitanti. Leart Kola, ki je s Štirimi tabletami posnel naturalistični portret kosovske rave scene, se je prvemu kabarejskemu programu festivala, ki se imenuje Kino Prizrenin, pridružil pri 16 letih.

»Če pogledate vse velike uspehe kosovskega filma, niti eden od ustvarjalcev ni prišel z akademije: vsi so ali študirali zunaj ali pa so šli skozi alternativne oblike šolanja. Prav v to hočemo vlagati: prepoznati mlade ljudi, ki imajo oko in strast za kino. To ni sprint, to je maraton, to je dolgoročna investicija,« pravi vodja DokuLaba Eroll Bilibani. Kot poudarja, sploh ni nujno, da vsi ti mladi ljudje končajo pri filmu. »Fant, ki je leta 2012 začel s filmskim tečajem o človekovih pravicah, je danes eden od ustanoviteljev likovnega bienala Autostrada. Zato vstopamo v partnerstva: z akademijo, pa tudi z oddelkom za psihologijo prištinske univerze in pedagoško fakulteto. Ni dovolj, da izobražujemo le filmarje, izobraževati moramo tudi občinstvo. Zato ima Dokufest danes izobraževalno platformo, kjer učitelji lahko posežejo ne le po filmih, ampak tudi po gradivu za učenje.«

Posvetilo kosovski Srebrenici

S primerom in besedami Bilibaniju pritrjuje Blerta Basholli, diplomantka Tisch School of the Arts, ki sodi k Univerzi v New Yorku, in trojna zmagovalka letošnjega Sundancea: »Ta val ni od včeraj. Začel se je pred vsaj desetimi leti, ko so se vrata prvič odprla mladim. Ko sem videla, da je Blerta Zeqiri študirala v tujini, nato pa s filmom prišla v Sundance, sem preprosto želela slediti njenemu zgledu.«

S tremi glavnimi nagradami na letošnjem Sundanceu je Blerti Basholli to več kot uspelo. Njen Panj (Zgjoi) temelji na resnični zgodbi Fahrije Hoti iz vasi Krushë e Madhe (Velika Kruša), kosovske Srebrenice, v kateri so srbski specialci 25. marca 1999, dan po prvem Natovem bombardiranju Srbije zaradi zločinov, storjenih na Kosovu, ubili več kot 80 moških. Ostali so ženske in otroci – in neznosna teža patriarhalne družbe. Fahrija je z vdovami ustanovila kooperativo za izdelovanje ajvarja ter dobesedno vrnila življenje v ta kraj smrti.

Pretresljiv je zaključni prizor filma, kjer še ena neuspešna identifikacija ostankov pogrešanega soproga zlomi Fahrijo bolj, kot bi jo dokončna potrditev njegove smrti. Prav na podlagi spopada s to negotovostjo glede življenja in smrti je bilo treba zgraditi nov kolektiv – in to ne le v neposrednem soočenju s sledmi zločinov, temveč tudi s tiranijo tihe večine in večnih govoric.

»V resnici imamo umetniki veliko skupnega s politiki: oboji hočemo spremeniti svet, le da uporabljamo različna sredstva.«

Blerta Zeqiri,
režiserka

Ko gledamo Hrib, na katerem rjovijo levinje komaj 19-letne Luane Bajrami, imamo občutek, da se z isto težo bori tudi že naslednja generacija žensk na Kosovu: trem junakinjam, Jeti, Li in Qe, bi se v spoprijemanju s stereotipi kaj lahko pridružila tudi Fahrijina najstniška hčerka iz Panja.

Mladost je prva nesporna značilnost kosovskih novovalovcev in novovalovk, precej težje pa je določiti formalne sorodnosti med pripadniki tega gibanja, saj so med asketsko redukcijo fotografa Samirja Karahode, skoraj telesnim pulziranjem filmske slike Learta Kole ali Luane Bajrami ter eliptično, zamolklo naracijo Blerte Basholli celotni svetovi. Karahoda svoj specifični kvadratni format slike v filmu Ni prostora bolj kot s sorodnostmi s formatom fotografskih kamer pojasnjuje z vsebino filma: »Moji mali igralci se v trenutku, ko se znajdejo za pingpong mizo, prelevijo v pošasti. Potreboval sem fokusiran format, da sem prišel do samih velikih planov obrazov. Širši format, ki ga imam sicer raje, tega ne bi ujel – pa še prostora zanj ni bilo! Nekdo me je opozoril, da je format itak videti kot pol mize za namizni tenis.«

Zgodbe iz gorja

Tudi Arben Zharku, direktor Kosovskega filmskega centra (Qendra Kinematografike e Kosovës – QKK), ključno povezavo med filmi iz novega kosovskega vala vidi v vsebini. »Ne gre za estetiko. Gre za storytelling. Mislim, da Kaltrino, Luano, Samirja, Blerto druži to, da so vsi doživeli toliko gorja. Potrebovali smo 20 let, da znamo povedati svoje zgodbe. Nismo bili dovolj proč od vseh teh ran, nismo imeli zadostne distance. Rane niso le iz leta 1999, veliko jih izvira še iz devetdesetih let, ko so bile naše šole zaprte, ko so naše starše odpuščali iz služb ...« pravi. In nadaljuje: »To je bil organiziran zločin nad našo družbo. Največja škoda je bila narejena na začetku devetdesetih let. Vi ste imeli srečo, tu pa je bila storjena nepopravljiva škoda. Namen je bil ponižati nas – in uspelo jim je. Ampak saj veste, kaj pravijo: kristali nastanejo pod največjim pritiskom. To danes vidim v filmih: kristale, diamante, ki so nastali pod neizmernim pritiskom. Žal svet tega procesa ni mogel spremljati sproti. Zdaj ga vidi.«

Zharku je diplomant igre in nekdanji direktor Multimedijskega centra ter organizator festivala Skena Up, direktor filmskega centra pa je postal prav zaradi izkušenj s približevanjem sveta Kosovu! »Ne morem vam razložiti, kako težko je bilo za umetnike na Kosovu potovati po vojni: bilo je tako rekoč nemogoče. Niti potnih listov nismo imeli, le nekakšne dovolilnice Združenih narodov. Prvič sem šel iz domovine leta 2003, na gledališki festival v Kairu. Takrat sem si rekel: če že ne moremo potovati, ali lahko vsaj poskušamo pripeljati svet na Kosovo? Ali lahko pokažemo, kako dobri smo? Tako se je rodil festival Skena Up, tako rekoč sočasno se je v Prizrenu iz podobnih vzgibov rodil tudi Dokufest.« Zharkuja je leta 2014 za direktorja izbral tedanji kulturni minister Memli Krasniqi, ki je nedavno postal predsednik največje opozicijske stranke PDK – na njeno čelo se je povzpel po tem, ko sta oba prejšnja predsednika PDK in veterana Osvobodilne vojske Kosova (UÇK) Hashim Thaçi in Kadri Veseli pristala pred posebnim sodiščem za vojne zločine v Haagu.

Med pomembnimi dejavniki za razcvet kosovskega filma direktor Zharku poleg izkazane popolne enakopravnosti spolov vidi tudi nevmešavanje politike v programske odločitve, k čemur prispeva mednarodna komisija v filmskem centru. Pa vendar se je na zadnje uspehe kosovskega filma odzval premier Albin Kurti: tako, da je z rdeče preproge v Cannesu obljubil podvojitev proračuna filmskega centra, kar konkretno pomeni povečanje z enega milijona evrov na dva.

Kaj je premier počel na rdeči preprogi?

Arben Zharku je podrobneje pojasnil nepričakovani obisk premiera Kurtija na letošnjem canskem festivalu – saj ga je pripravil prav on: »Kurti je strašen filmofil. Iz glave ti našteje vse canske zmagovalce od leta 1986. V tem je boljši od direktorja canskega festivala! Zato je bilo logično, da je šel ob prvem kosovskem filmu, ki se je na tem festivalu pomeril v uradni konkurenci, v živo pogledat, kdo bo zmagal letos. Ko je na sprejemu po podelitvi nagrad govoril s predsednikom žirije, ameriškim režiserjem Spikom Leejem, ta ni mogel verjeti, kako daleč nazaj pozna njegov opus. Najbolj pa se je razveselil srečanja s Paolom Sorrentinom, saj ga občuduje,« pravi Zharku. In doda: »Ne gre samo za podvojitev proračuna. Pomemben korak bo sprejetje novega filmskega zakona, ki bo z obdavčitvijo globalnih spletnih platform zagotovil dodatna finančna sredstva, pa tudi status ustanov, kot so filmski arhiv, kinoteka in mestni kino Armata v Prištini. Če imate val, ga morate znati ohraniti.«

Prav zaradi tega prepleta glamurja in politike sem fotografa in režiserja Samirja Karahodo vprašal, ali ga ni presenetilo, da se je premier prikazal na svetovni premieri filma, strahovito kritičnega do države, ki jo vodi – saj niti poštenega prostora za navadno namiznoteniško mizo ne zmore najti. Takole je odgovoril: »Po canski premieri sva bila s premierom na kosilu. Njegov komentar je bil: ’Z užitkom sem gledal tvoj film, še posebej, kako si vpletel vprašanje migracij. Obenem pa sem bil zelo žalosten, ko sem videl, kako težko je mulcem.’ Odgovoril sem: ’Upam, da boste prihodnje leto spremenili program in investirali več. Vesel sem, da ste videli, kako je. Toda vi imate moč – vi lahko spremenite stvari.’«

Nekaj podobnega mi je že davnega leta 2013, ko smo v Prištini z Uradom Evropske unije pripravljali delavnico o kulturi kot dejavniku sprememb, povedala režiserka Blerta Zeqiri: »Nisem dovolj pogumna, da bi ljudi opozarjala na napake iz oči v oči. Zato delam filme, ki so namenjeni tem ljudem, v upanju, da bodo spregledali problem skozi moje oči. V resnici imamo umetniki veliko skupnega s politiki: oboji hočemo spremeniti svet, le da uporabljamo različna sredstva.«

PS: V naših krajih imajo le redke pravljice srečen konec. Arbena Zharkuja so samo teden po najinem pogovoru v Prizrenu razrešili s položaja direktorja Kosovskega filmskega centra. Domnevni razlog, ki ga je navedla »disciplinska komisija«: več kot dva milijona evrov dolgov. Zdaj že bivši direktor, ki zaradi postopkovnih kršitev napoveduje, da se bo obrnil na sodišče, je v telefonskem pogovoru 23. avgusta zatrdil, da gre zgolj za alibi za razrešitev, saj center zaradi vseh uspehov lani na računu ni imel primanjkljaja, gre pa za običajne pogodbe za večletno financiranje, na podlagi katerih center dobiva sredstva od države na letni ravni. Solidarnost filmske srenje z direktorjem potrjuje njegove trditve, v zelo zagatno luč pa postavlja sedanjega kosovskega ministra za kulturo Hajrullo Çekuja, člana premierove vladajoče stranke Vetëvendosje, sicer izpričanega civilnodružbenega borca za kulturno dediščino Prizrena in nekaj časa celo državnega sekretarja za turizem v albanski vladi Edija Rame.