Damjana Kolar

25. 9. 2021  |  Kultura

Film tedna: Oče

Pretresljiva drama, ki se poigrava z elementi trilerja in srhljivke

V Kinodvoru je na ogled film Oče v režiji Floriana Zellerja. Pretresljiva drama, ki se poigrava z elementi trilerja in srhljivke, je Anthonyju Hopkinsu prinesla oskarja za najboljšega igralca. Film gledalca popelje v hitro miselno propadanje protagonista. Ne prepoznava več svojcev, v njegov svet in svet gledalca pa vstopijo neznanci.

Osemdesetletni Anthony vztrajno bojkotira vse poskuse hčerke Anne, da bi mu priskrbela negovalko. Anne je obupana, saj se z novim partnerjem seli v Pariz … Ampak če je stvar takšna, kdo je potem moški, ki poseda v Anthonyjevi dnevni sobi in trdi, da je Annin mož? In kje je Lucy, Anthonyjeva druga hči?

"Želel sem, da Oče ne bi bil le zgodba, pač pa izkušnja; izkušnja, kaj pomeni izgubiti vse orientacijske točke, tudi kot gledalec. Skušal sem se poigrati z občutkom zmedenosti, negotovosti in ujetosti, da bi se gledalec počutil, kot da je tudi sam sredi demence. Nisem želel, da bi Anthonyja ščitil izmišljeni lik. Hotel sem, da poskusi biti to, kar je; da pozabi, da snemamo fikcijo. Če ga je moralo preplaviti kakšno čustvo, je moralo biti to čustvo njegovo; in če se je moral povezati z občutkom smrtnosti, je moral biti to njegov lastni občutek smrtnosti … Hotel sem, da pokaže vso svojo krhkost in ranljivost. Da je iskren glede strahu pred lastno smrtjo," je zapisal režiser.

"Videti je kot kralj Lear, utrujen od bojev, izgubljen v starosti, povsem odvisen od treh žensk – hčerke, ki jo nenehno ponižuje in ki se hoče preseliti v Pariz, druge hčerke, ki jo je očitno že odgnal, in nove negovalke, ki se morda ne bo dala tako hitro zastrašiti in odgnati. 'Nikogar ne potrebujem,' ponavlja, kot da bi skušal preglasiti svojo demenco. Trenutki lucidnosti so vse krajši. Potem pa izbruhne v silovit, krčevit, regresivno progresiven jok – zjoče se, kot se moški v filmih že dolgo ni zjokal. To je jok moškega, ki ga zdeluje in ubija Alzheimer, a mu spomin tu in tam še toliko deluje, da ve, kaj se dogaja – da torej ve, da izgublja spomin, da izginja, da razpada," je v Mladini zapisal Marcel Štefančič, jr.

Florian Zeller je eden najvidnejših predstavnikov sodobnega francoskega gledališča. Zaslovel je kot romanopisec, potem pa se uveljavil še kot dramatik in gledališki režiser. Na mednarodno prizorišče se je prebil z igro Oče (Le Père), ki je postala velika uspešnica že ob prvi uprizoritvi v Parizu leta 2012. V Franciji je prejela prestižno Molièrovo nagrado, v Londonu jo je časopis The Guardian razglasil za najboljšo igro leta, njena broadwayska različica pa je igralcu Franku Langelli prinesla nagrado tony. Očeta smo si lahko ogledali tudi na slovenskih odrih: leta 2018 so ga v režiji Jerneja Kobala in z Brankom Završanom v glavni vlogi premierno uprizorili v SNG Celje. V Sloveniji smo si poleg Očeta lahko ogledali še tri Zellerjeve igre: v Slovenskem stalnem gledališču Trst so uprizorili komedijo Resnica (La Vérité), v Mini teatru dramo Sin (Le Fils), v SLG Celje pa komedijo Laž (Le Mensonge). Filmska priredba igre Oče je Zellerjev prvi celovečerec, trenutno pa pripravlja svoj drugi film Sin, v katerem bosta nastopila Laura Dern in Hugh Jackman.

eN8Achs1a-s

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.