Picasso v Ljubljani

Razstava ilustracij iz italijanske zasebne zbirke

V Moderni galeriji bo od 30. septembra 2021 do 9. januarja 2022 na ogled razstava ilustracij Pabla Picassa z naslovom Črka v risbo. Z razstavo ilustracij, ki so nastale okoli sredine prejšnjega stoletja, Moderna galerija obeležuje 140. obletnico rojstva enega najpomembnejših umetnikov vseh časov in pionirja umetnosti 20. stoletja. Vsa dela prihajajo iz zasebne zbirke v Italiji. Kustos razstave: Marko Jenko.

"Ilustracije nam kažejo, kako je Picasso sredi prejšnjega stoletja, tudi z vidika grafičnih tehnik, lahko pristopil k vprašanju ilustriranja različnih literarnih zvrsti oziroma ilustrirane knjige, ki se bolj kot ne lahko že približuje knjigi umetnika, zlasti pri vključevanju pisave, rokopisa oziroma pisanja, ki gre ponekod neposredno v risanje ali slikanje in posledično vse bolj stran od običajnega razumevanja ilustriranja, predvsem kot predstavnega dopolnila pripovednosti."

"Ilustracije nam kažejo, kako je Picasso sredi prejšnjega stoletja, tudi z vidika grafičnih tehnik, lahko pristopil k vprašanju ilustriranja različnih literarnih zvrsti oziroma ilustrirane knjige, ki se bolj kot ne lahko že približuje knjigi umetnika, zlasti pri vključevanju pisave, rokopisa oziroma pisanja, ki gre ponekod neposredno v risanje ali slikanje in posledično vse bolj stran od običajnega razumevanja ilustriranja, predvsem kot predstavnega dopolnila pripovednosti," so zapisali ob razstavi.

Na ogled so ilustracije: Kronike junaških časov Maxa Jacoba (6 grafik), Speva mrtvih Pierra Reverdyja (125 grafik), 20 pesmi Luisa de Góngore (41 grafik), Prirodopisa Grofa de Buffona (31 grafik), Carmen Prosperja Mériméeja (38 grafik) s Picassovimi ločenimi »ilustracijami« Le Carmen des Carmen (6 grafik), in Veličastnega rogonosca Fernanda Crommelyncka (12 grafik).

Picassov grafični opus je eden od pomembnih elementov njegovega umetniškega raziskovanja. Z grafiko se je redno ukvarjal: od prvih poskusov z jedkanicami, ki segajo v leto 1899, pa do leta 1973, ko je umrl. Ustvaril je zelo obsežen opus, v katerem srečamo vse tehnike, povezane z umetniško reprodukcijo (jedkanica, suha igla, gravura, lesorez, litografija, linorez), rezultati pa so bili večinoma pionirski zaradi visoke ravni in osebnega pečata eksperimentiranja. 

Izbor ilustracij oziroma grafik na razstavi nam poleg morda vsebinsko in formalno bolj značilnih ali nemudoma prepoznavnih primerov ponuja tudi tri, ki nam predstavo o Picassu znajo nekoliko zasukati. Tako velja izpostaviti predvsem primera ilustracij Pierra Reverdyja in Luisa de Góngore. Prvega zato, ker gre ob bližnjem pogledu pravzaprav za "arabeskne", dekorativne variacije stikov in prepletov osnovnih elementov črte ali poteze, pike, kroga – skoraj kot "oponašanje" pisanja in pisave, ki postane sestavni del tako knjige kot ilustracije, če je o ilustraciji sploh še mogoče govoriti. 

Picasso je podobno pristopil k poeziji Luisa de Góngore, ko je njegove pesmi preprosto lastnoročno prepisal. Ilustracija je kar njegov prepis. Treba pa je poudariti tudi to, da tovrsten pristop k ilustraciji napotuje k tišini, ne k recitiranju poezije, temveč k vlogi tišine očesa – k temu, kar je v pisanju za oko. Za oko, ki ne bere. Kako torej ujeti povsem formalni trenutek, ko se v pisanje, povsem dobesedno v grafično, nepsihološko logiko puščanja zaznamka na neki površini vpiše oko, ne zgolj kot organ z biološko funkcijo, in kakor pisanje iztiri ter tako nakaže neki eksces na delu že v na videz znanih, samoumevnih okvirih branja in pisanja?

Tretji primer so za Picassa prav tako dokaj neznačilne "ilustracije" Maxa Jacoba, zlasti tiste na naslovnici. Leta 1956, dvanajst let po Jacobovi srhljivi smrti, je v omejeni nakladi izšla njegova kronika že s Picassovimi ilustracijami. Picassov poglavitni prispevek so trije portreti Maxa Jacoba (prvi je nastal že leta 1953), akt in dokaj nenavadne abstraktne kompozicije za ovitek in škatlo, ki so na prvi pogled morebiti res zgolj "dekorativne", pri čemer pa spet spominjajo na čečkanje.