Opravičilo za modernost

Hvalnica novi univerzalnosti.

Doku Opravičilo za modernost – tipični Zupetov stakato s sijajnim zvočnim dizajnom, ki so ga prikazali v Cukrarni – nas odpelje na otvoritev beneškega paviljona NSK (Neue Slowenische Kunst), države v času, ki izdaja svoje potne liste. Izdala jih je že več kot 15 tisoč (NSK pomeni, da si »srečen in svoboden«, pravi neka afriška migrantka), v paviljonu, na Uradu za potne liste NSK, pa so jih tistim, ki so jih želeli, izdajali štirje migranti, štirje prosilci za humanitarno pomoč. Brez potnega lista ne moreš več nikamor – vse več je mej, ovir, trdnjav, hojsev in kontrolnih točk. V paviljonu je bil trampolin, odlična metafora migrantskega življenja: ko si brez papirjev in azila, si v zraku – lebdiš! Slike skupine Irwin so visele v »fizično neprijetni« viseči sobi – če si hotel kaj videti, si se moral potruditi. In ta viseča soba je bila popolna metafora sveta, ki visi – narobe sveta.

Razstava, katere sokuratorka je bila Zdenka Badovinac, tedaj še direktorica Moderne galerije, je s prstom pokazala na Evropo, ki stoji na glavi, zato ne preseneča, da je otvoritev intoniral prav človek, ki že od nekdaj to, kar stoji na glavi, postavlja na noge – Slavoj Žižek, »krščanski ateist, hegeljanski filozof, lacanovski psihoanalitik in komunistični politični teoretik«, ki poudari, da NSK ni »le ironična, postmoderna parodija totalitarizma«, ampak da so »prave države parodije samih sebe«, le vici, saj ne znajo nasloviti niti problema migrantov in beguncev. Blebetajo le o »integraciji« in »našem in njihovem načinu življenja«, a ne gre za to: migranti in begunci morajo »sprejeti razlastitev svoje identitete«, da bi lahko »ustvarili svoj lastni modernizem in svojo lastno univerzalnost«. Odpreti je treba prostor »nove, bolj pristne skupne univerzalnosti“. In ta prostor lahko odpre prav umetnost. Morda zgolj umetnost. (slovenske in svetovne galerije)