DK, STA

9. 10. 2021  |  Kultura

»Kolonializem je vse prej kot preživet«

Dobitnik Nobelove nagrade za literaturo je v Zanzibarju rojeni pisatelj Abdulrazak Gurnah. Priznanje je prejel za brezkompromisno in sočutno obravnavo posledic kolonializma in usode beguncev v prepadu med kulturami in celinami.

Abdulrazak Gurnah.

Abdulrazak Gurnah.
© Wikipedia

Letošnji dobitnik Nobelove nagrade za literaturo je v Zanzibarju rojeni pisatelj Abdulrazak Gurnah. Švedska akademija mu jo je podelila "za njegovo brezkompromisno in sočutno obravnavo posledic kolonializma in usode beguncev v prepadu med kulturami in celinami". Objavil je deset romanov in številne kratke zgodbe.

Tanzanijska vlada je izrazila navdušenje nad letošnjim dobitnikom Nobelove nagrade za literaturo. Novico je označila kot zmago za državo in afriško celino. Gurnah je nagrado pozdravil kot spodbudo za širšo razpravo o temah, ki se jih loteva.

"To je zadnja stvar, ki bi si jo predstavljal," je Gurnah po pisanju francoske tiskovne agencije AFP povedal v četrtek, ko je izvedel, da prejme nagrado. Dodal je: "Zelo sem presenečen in z občutkom skromnosti sprejemam novico, obenem sem seveda navdušen in počaščen."

Nobelovo nagrado je pozdravil kot spodbudo za širšo razpravo o temah, ki se jih loteva v svojih romanih, kot sta stiska beguncev in kolonializem. "Ves čas me zanima, kaj nas je pripeljalo sem, katere sile in zgodovinski trenutki," je dejal.

Gurnah se je rodil leta 1948 in odraščal na otoku Zanzibar. Konec 60. let minulega stoletja je kot begunec prišel v Veliko Britanijo. Do nedavnega, ko se je upokojil, je predaval angleščino in postkolonialno književnosti na Univerzi Kent v Canterburyju.

V vseh svojih delih se posveča begunstvu. Pisati je začel pri 21. letih. Čeprav je bil njegov prvi jezik svahili, je angleščina postala njegov literarni jezik.

Njegov četrti roman Paradise (1994), s katerim je dosegel preboj na literarno sceno, je nastal po raziskovalnem potovanju v vzhodno Afriko okoli leta 1990. Prinaša zgodbo o odraščanju in žalostno ljubezensko zgodbo, v kateri trčijo različni svetovi in prepričanja, piše na uradni spletni strani Nobelove nagrade.

Gurnah v svojih delih obravnava begunsko izkušnjo, pri čemer se osredotoča na identiteto in samopodobo. O tem pričata tudi romana Admiring Silence (1996) in By the Sea (2001). V obeh romanih, napisanih v prvi osebi, je molk predstavljen kot begunčeva strategija, da zaščiti svojo identiteto pred rasizmom in predsodki, pa tudi kot sredstvo za izogibanje trku med preteklostjo in sedanjostjo, kar pa povzroči razočaranje in pogubno samoprevaro.

Njegovi liki se znajdejo v vrzeli med kulturami in celinami, med življenjem prej in potem; to je negotovo stanje, ki ga ni mogoče razrešiti. Različico te vrzeli najdemo tudi v Gurnahovem sedmem romanu Desertion, v katerem preko tragične ljubezenske zgodbe osvetli velike kulturne razlike v kolonizirani vzhodni Afriki.

Gurnah je začel pisati v izgnanstvu, vendar se njegova dela nanašajo na njegov odnos do kraja, ki ga je zapustil. Spomin je tako ključnega pomena za nastanek njegovega dela. Z romanesknim prvencem Memory of Departure iz leta 1987, v katerem pripoveduje o neuspeli vstaji, ostaja na afriški celini.

Tudi v svojem druge delu z naslovom Pilgrims Way iz leta 1988 raziskuje večplastno resničnost življenja v izgnanstvu. Protagonist romana Daud se v svoji novi domovini, Veliki Britaniji, sooča z rasističnim ozračjem. Potem ko je poskušal prikriti lastno preteklost, ga ljubezen do ženske spodbudi, da pove svojo zgodbo. Na to delo se tematsko navezuje tudi roman The Last Gift iz leta 2011.

Pisatelj pogosto dopusti, da njegove skrbno zgrajene pripovedi pripeljejo do končnega uvida. Primer tega je njegov tretji roman Dottie (1990), portret temnopolte ženske s priseljenskim ozadjem, ki odrašča v težkih razmerah v rasno obarvani Veliki Britaniji v 50. letih minulega stoletja. Zaradi materinega molka nima povezave z družinsko zgodovino, obenem se v Veliki Britaniji, kjer je odrasla, počuti izkoreninjeno.

Leta 2017 je izšel njegov roman Gravel Heart, njegov zadnji roman Afterlives iz leta 2020, pa se nadaljuje tam, kjer se konča roman Paradise.

Abdulrazak Gurnah slovenskemu bralstvu ni znan, prevedena je bila le zgodba v zbirki afriške literature Jutri je predaleč. Po besedah urednice zgodb Nataše Hrastnik Gurnah v prvi vrsti velja za postkolonialnega avtorja.

Literarni kritiki ga uvrščajo med vzhodnoafriške pisatelje, tudi britanske, zlasti pa za postkolonialne, ker se v svoji literaturi večinoma ukvarja z vprašanji postkolonializma. Pogosto prepleta osebne zgodbe s političnim ozadjem. Junaki njegovih zgodb so pogosto posamezniki iz Vzhodne Afrike, ki so na različne načine vpeti v odnose z Britanci oziroma drugimi Evropejci, je pojasnila Nataša Hrastnik, ki meni, da je morda ravno to razlog za nagrado.

Avtorjevo postkolonialno literarno držo poudarja tudi literarna kritičarka Aleksandra Gačić. Ta drža po njenih besedah opozarja na to, da je kolonializem vse prej kot preživet termin in da se posledice kolonializmov izražajo tudi v sodobnih geopolitičnih realnostih. Ta družbena realnost torej ni nekaj preteklega, ampak po njenih besedah "živo živi v naših sedanjostih." Avtorjeva literarna drža je tako drža afirmacije in rehabilitacije vseh subjektov, ki so tako ali drugače utrpeli posledice družbenih nepravičnosti, je pojasnila.

4L_s-xL5pcg

4HuO3vc56-Y

czu0s5XAXV0

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.