Film tedna: Spencer

Zgodba o prelomnem trenutku v začetku devetdesetih, ko se je Diana odločila končati svoj zakon s princem Charlesom

V Koloseju Ljubljana bo od 11. novembra na ogled film Spencer, čilskega režiserja Pabla Larraína (Jackie) s Kristen Stewart v vlogi princese Diane. Film si zamišlja, kaj se je dogajalo na tisti usodni božič, ko se je Diana odločila končati svoj zakon s princem Charlesom.

Leto 1991. Zakon princese Diane in princa Charlesa že dolgo ne premore več žara ljubezni. Kljub govoricam o morebitni ločitvi se zdi, da bo kraljeva družina božične praznike na posestvu Sandrigham preživela tako kot vedno - ob bogato obloženi mizi, obveznem lovu in tradicionalnem streljanju. Diana igro dobro pozna – toda letos bodo stvari precej drugačne...

"To je zgodba o princesi, ki se je odločila, da ne bo postala kraljica, ampak si bo sama ustvarila identiteto. Gre za nekakšno narobe obrnjeno pravljico. Dianina odločitev me je vedno zelo presenečala in mislim, da je morala biti zelo težka. Vse to je v srcu filma. O Diani je bilo veliko napisanega, zgodb je nešteto – nekatere je mogoče dokazati, drugih ne. Podrobno smo raziskali tako njeno življenje kot božične običaje kraljeve družine, pa tudi anekdote o duhovih v dvorcu Sandringham. Vendar pa je kraljeva družina znana po svoji diskretnosti. V javnosti se pojavi le ob določenih priložnostih, na neki točki pa se vrata zaprejo in potem nihče več ne ve, kaj se dogaja za njimi. To pa pušča veliko prostora za domišljijo. Naš cilj ni bil posneti dokumentarne drame; ustvariti smo hoteli nekaj, pri čemer bi vzeli elemente iz resničnosti, nato pa s pomočjo domišljije s filmskimi sredstvi pripovedovali zgodbo o življenju neke ženske," je zapisal režiser.

Pablo Larraín je po prvencu Fuga (2005) leta 2008 posnel prvi del nenačrtovane trilogije o življenju pod Pinochetovo diktaturo, temačno komedijo Tony Manero. Film je bil premierno prikazan v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev. Leta 2010 je v tekmovalnem programu Beneškega filmskega festivala premiero doživel režiserjev tretji celovečerec Post Mortem, v katerem spremljamo uslužbenca mestne mrtvašnice v času okrutnega državnega prevrata leta 1973. Sledil je Ne! (No, 2012), sklepni del trilogije, postavljen v zadnje dni Pinochetove diktature. Film je Larraínu prinesel glavno nagrado v sekciji Štirinajst dni režiserjev v Cannesu in nominacijo za oskarja.

Režiserjev peti celovečerec Klub (2015), provokativna obsodba zločinske dvoličnosti katoliške cerkve, je bil na Berlinalu nagrajen z veliko nagrado žirije, nominiran pa je bil tudi za zlati globus v kategoriji najboljši tujejezični film. Leta 2016 sta premiero doživela kar dva filma, v katerih se je režiser lotil nekakšne reinvencije žanra filmske biografije: Neruda (2016) je bil prikazan v sklopu sekcije Štirinajst dni režiserjev festivala v Cannesu, Jackie, v katerem je nekdanjo prvo damo zaigrala Natalie Portman, pa v tekmovalnem programu Beneškega filmskega festivala. Neruda je med drugim prejel nominacijo za zlati globus v kategoriji najboljši tujejezični film, Jackie pa poleg nagrade za najboljši scenarij v Benetkah še tri nominacije za oskarja, tudi za najboljšo igralko.

2EWflWHhzXA