Mildred Pierce

zelo za

Femme fatale in mati.

Mildred Pierce, klasični film noir, ki ga je leta 1945 po romanu Jamesa M. Caina posnel Michael Curtiz, so oglaševali s sloganom: »Ženska, kakršno si moški želijo, a je ne bi smeli imeti.« Igra jo Joan Crawford. Berta (Bruce Bennett), svojega propadlega, prešuštnega moža, kmalu nažene ter se prelevi v podjetnico. Najprej postane natakarica v neki večji restavraciji, potem začne še doma peči pite in jih dostavljati tej restavraciji, na koncu s pomočjo dveh moških, Bertovega nekdanjega poslovnega partnerja in Monteja Beragona (Zachary Scott), zapeljivega, parazitskega, fičfiričastega playboya iz propadajoče pasadenske rodbine, odpre svojo restavracijo, ki ji kmalu doda še štiri, imenovane Mildred’s. Silovito obogati, preseli se v palačo, razredni preskok ji uspe.

Biti hoče oboje, femme fatale in mati, toda svojo kariero menedžira bolje kot odraščanje svojih hčera. Mlajša, desetletna, v njeni odsotnosti umre za pljučnico, medtem ko se Veda, starejša, razvajena, nehvaležna in pokvarjena, najprej skrivaj poroči z naivnim bogatašem Tedom Forresterjem (John Compton), se od njega loči in terja 10.000 dolarjev, ker da je noseča, potem pa postane barska pevka in zapelje še materinega novega moža, Monteja Beragona. Vedo je igrala 17-letna Ann Blyth, ki je dotlej igrala le v komedijah in mjuziklih, zato je delovala še toliko bolj šokantno in pošastno.

Film, ki ga poganjajo Mildredini flešbeki, se začne z umorom Beragona – slišimo strele, vidimo dim in Beragona, ki se v obmorski vili zgrudi po tleh (tako mrtev, da bolj ne bi mogel biti), toda ne vidimo, kdo ga umori. Ženske, ki so se mod vojno v odsotnosti moških razživele in razbohotile, je bilo treba po vojni demobilizirati – vrniti jih je bilo treba v kuhinjo, v dom. Narediti je bilo treba red. Ponovno je bilo treba vzpostaviti hierarhije. Ustvariti je bilo treba nov kult moškega. Moč je bilo treba vrniti moškemu. Mildred Pierce je bilo treba ponižati. »Vse življenje sem preživela v kuhinji,« pravi Mildred na začetku filma. »Kuhala, prala in rojevala.« Spet bo ribala tla.

Tudi življenje Joan Crawford je bilo film noir: poročala je igralce (Douglas Fairbanks, Jr., Franchot Tone, Phillip Terry), posvajala otroke (štiri), jih zlorabljala, se brezglavo zapijala in bila patološko obsedena s čistočo, kot v knjigi Mommie Dearest razkriva Christina Crawford, njena posvojenka (BD Hyman, hči Bette Davis, v spominih My Mother’s Keeper razkriva, da je »strupena, egomanična, zapita igralka« doma uprizarjala samomore, da bi prestrašila svoje otroke in »jim dala lekcijo«), leta 1955 pa se je poročila z Alfredom Steeleom, direktorjem Pepsi-Cole. Po njegovi smrti, le štiri leta kasneje, je postala članica upravnega odbora Pepsi-Cole. Mildred Pierce in pol! (Kinodvor – samo 19. decembra ob 19:00)