Križ-kraž

zelo za

Popolni film noir.

Steve Thompson (Burt Lancaster) se v Siodmakovem Križ-kražu (Criss Cross), kultnem filmu noir, enem izmed največjih, vrne domov – na losangeleški Bunker Hill, ki je bil dom filma noir. Tu – v tem »starem mestu, izgubljenem mestu, oguljenem mestu, sleparskem mestu«, kjer na verandah posedajo »starci z obrazi, ki izgledajo kot izgubljene bitke«, kot pravi Raymond Chandler v Visokem oknu – so se namreč dogajali številni filmi noir, recimo Visoko okno, Noč ima tisoč oči, Strah, Rop brez plena, Asfaltna džungla in Aldrichev Poljub smrti. Thompson, ki se preživlja kot stražar armiranega vozila, s katerim prevažajo denar, se Bunker Hilla patološko oklepa. Kot skrivnosti. Kot nezavednega zgodovine Los Angelesa. Kot fatalne Anne (Yvonne DeCarlo). Ko jo zagleda na plesišču nočnega kluba, je uročen. Spet ga je premamila, pa četudi ga je enkrat že prevarala. Ja, dobro jo pozna – z njo je bil poročen. Po ločitvi je odšel iz Los Angelesa – hotel si jo je izbiti iz glave. Pa si je ne more.

Ko jo zagleda, vso nedolžno, strupeno in mučeno (njen mož ji na hrbtu ugaša cigarete ali nekaj takega), gre še enkrat za njo: v chiaroscuro težave, sodelovanje pri ropu armiranega vozila, moraste prevare, katastrofo, avtodestruktivni jazz, mazohizem. Ona se je pripravljena zanj preleviti v seks, on pa se je v sprevrženi logiki filma noir zanjo pripravljen preleviti v kapital. Toda denar ljudi deli, ne pa združuje. Denar pomeni ločitev. Revolucija ne uspe. Križ-kraž je film o premoči kapitalizma. Zato je rop spodletel, še preden je kdo pomislil nanj. V resnici je spodletel, ko je Steve zagledal Anno. Križ-kraž se začne s slovito dolgo, inovativno, nočno, monumentalno helikoptersko-avtomobilsko vožnjo kamere, mi pa dobro vemo, da se dolge uvodne vožnje kamere v filmih noir – v Wylerjevem Pismu, Marinovem Nokturnu in Wellesovem Dotiku zla – vedno končajo s katastrofo. (Kinodvor – 16. januar)