Koža – organ, meja, ščit, medij, metafora

Membrana sveta in posameznika – iz nje z enako silo seva in se vanjo vpisuje identiteta

V Prvem preddverju Cankarjevega doma bo od 19. januarja do 1. marca na ogled mednarodna fotografska razstava Koža / Skin, ki razkriva različne fotografske prakse, ki se dotikajo kože, pa naj bo to nežno ali grobo, vse od njene površinske čuječnosti, mikroskopskih gradnikov pa do njene družbene utelešenosti – v ekonomiji pogleda nihajoče med želenim in zahtevanim koža razkriva telesnost, razmerje med resničnim in ustvarjenim, poglobljenim in dekonstruiranim. Kot fotografija.

"Koža – organ, meja, ščit, medij, metafora. Ta prepustna površina našega telesa predstavlja oviro 'zunanjemu' svetu, tvori vidno teksturo naše javne osebnosti, hkrati pa je varovalka zaznavajočega notranjega jaza, ki posreduje in konstruira naše okolje. Klešeta jo prostor in čas; je (živo) tkivo, ki ga oblikuje dleto časa in nanj vrisuje konture posameznikove avtobiografije. Je mesena, intimna, zasebna, čuječa. Pripada čutom in je hkrati odtujena, poželjiva, všečna, tudi srhljiva – pripada nam, drugim … vsem – a prav zares nikomur. Je del širšega družbenega tkiva, obdaja jo pogled drugih, a zdi se, da diha predvsem sama. Je membrana sveta in posameznika – iz nje z enako silo seva in se vanjo vpisuje identiteta," sta zapisali kuratorki Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj.

Na razstavljenih delih je mogoče prepoznati dovzetnost kože za zunanje vplive in učinke, ki obsegajo tako fizične dotike kot tudi ideološke pritiske. Čeprav koža predstavlja ostro mejo med notranjostjo telesa in obdajajočim svetom, poseduje značilnosti prepustnosti, prilagodljivosti, prožnosti, mehkobe, spremenljivosti in odzivnosti na okoljske in kulturne vplive; tvori posameznikovo (samo)podobo – videz, ki ga želi projicirati v družbo.

Kot pojasnjujeta kuratorki dandanašnja vseprisotnost telesnosti v vizualni kulturi spodbuja, da razmišljamo skozi kožo in o njej. "Vanjo se vpisujejo tako pretek časa kot pokazatelji fizičnega napora, ki ju imperativ zahodne vizualne ekonomije zanika; zahteva po gladki in sijoči površini, ki bodisi skriva ali preobraža znake trajanja, narekuje ideal(istič)ne lepotne ideale, sporočene skozi vizualno kulturo in medije. Koža je v tem pogledu zgolj polizdelek, platno, ki ga je mogoče zgladiti, površina, ki lahko postane sijoča. Telo s kožo je postalo material za oblikovanje in končni produkt, zgolj povprečni videz pa je nadomestilo za nenehno približevanje in prizadevanje k normativnim vizualizacijam."

Na razstavljenih delih je mogoče prepoznati dovzetnost kože za zunanje vplive in učinke, ki obsegajo tako fizične dotike kot tudi ideološke pritiske. Čeprav koža predstavlja ostro mejo med notranjostjo telesa in obdajajočim svetom, poseduje značilnosti prepustnosti, prilagodljivosti, prožnosti, mehkobe, spremenljivosti in odzivnosti na okoljske in kulturne vplive; tvori posameznikovo (samo)podobo – videz, ki ga želi projicirati v družbo.

Koža je s svojimi razmejevalnimi lastnostmi tudi prag med zasebnim in javnim. "Na eni strani je povsem zavezana našemu intimnemu doživljanju, saj posreduje in prevaja individualne haptične informacije, na drugi je del našega videza in posledično javnega prostora. Kot takšna je metaforično (živo) tkivo, ki ga oblikuje dleto časa in nanj riše konture posameznikove avtobiografije. V povezavi z izražanjem pripadnosti specifičnim skupinam ali uklonitev enkrat zavestnim, drugič nezavednim pritiskom lepotnih idealov pa koža lahko postane snov za (pre)oblikovanje skozi medicinske prakse", sta še zapisali kuratorki.

Na razstavi sodelujjeo: Goran Bertok, Ewa Doroszenko, Görkem Ergün, Karina-Sirkku Kurz, Anne Noble in Špela Šivic. Zasnova razstave: zavod Membrana – Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj, kuratorki razstave: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj.