Kantavtorica, ki na tekmovanjih za mlade glasbenike sega po najvišjih mestih

Čeprav jih šteje komaj dvajset (rojena je leta 2001) in je novinka na domači glasbeni sceni, je z izjemno prezenco, unikatnim načinom izvajanja ter melanholičnim, rahlo spooky zvokom že pustila močan pečat. Ime ji je Laetitia Pohl, njeno umetniško ime je Kiki. Kiki – ker je kratko, jedrnato in nedvoumno; ko ljudem pove, kako ji je ime v resnici, pa ime pogosto izgovorijo ali zapišejo napačno. Javnost je mlado kantavtorico spoznala kot finalistko glasbenega tekmovanja Slovenska nota, kjer je zasedla drugo mesto, a je njena skladba Punčka iz papirja požela največ pozornosti med vsemi prijavljenimi, sploh na družbenih omrežjih, kot je TikTok. Zatem se je prijavila še na Hit betona, natečaj za mlade glasbene avtorice in avtorje, in z drugo avtorsko skladbo Jaz pa ne spim na finalnem večeru v Gala Hali na ljubljanski Metelkovi zasedla prvo mesto.

Zmaga ji je prinesla studijsko snemanje zmagovalne skladbe in prvi čisto pravi videospot. »Snemali smo ga v gozdu v bližini Črnuč in premalo sem se oblekla, ker nisem razmišljala o vremenu, temveč le o samem spotu. Pa me je prezeblo in močno sem se prehladila,« v smehu pove. Ni se pretirano sekirala, ker ji je – s kančkom ironije – blizu ideja, da je za umetnost včasih vredno tudi malo trpeti. Se je pa na snemanju spota zgodilo še nekaj nenavadnega: ekipa je z nahrbtniki in odejami, ki so jih potrebovali za snemanje, očitno prestrašila moškega srednjih let, ki je prav v tistem času v njihovi bližini sprehajal psa, saj je nemudoma poklical policijo, češ da so v gozdu begunci. Policista sta se k sreči odzvala veliko bolj humano in sta jim dovolila, da so v miru dokončali snemanje.

Prihaja iz velike multikulturne družine, kjer je domovala glasba. Večino družinskih članov namreč odlikuje izreden posluh. Mama je Slovenka, oče Nemec, spoznala sta se na Dunaju, kjer se je glasbenica tudi rodila; tam so živeli še štiri leta po njenem rojstvu, dokler se starši niso ločili, potem se je preselila v Slovenijo. Petja se je ljubiteljsko učila že njena mama, starejša sestra Nastja Isabella pa je obiskovala konservatorij za glasbo in je bila tista, ki je za družinske člane pripravljala glasbene točke in koreografije. »To mi na začetku sicer ni bilo najbolj všeč, ker mi je bilo med nastopanjem neprijetno,« priznava Kiki. »Sebe poleg tega nisem imela za pevko, ker sem vedno mislila, da si to lahko predvsem na tak način kot sestra – samozavest na odru, powerhouse, Beyonce stil,« se nasmehne.

Pozneje je k sreči odkrila kantavtorice in kantavtorje, bolj podobne sebi – samosvoje, drzne, rahlo čudaške, kot pravi, na primer Auroro, Chloe x Halle in Kimbro.

V otroštvu je rada pisala – sestavljala je grozljive zgodbe po navdihu knjižne serije Kurja polt in podobnih, vestno pa je polnila tudi dnevnike, kamor je brez filtra izlivala vsa svoja čustva. »Komponirala« je sicer tudi svoje melodije, a jih ni znala zapisati z notami. »Zaradi tega pisanja glasbe morda nisem razvijala na enak način, kot sem to počela s pisano besedo. Šele pozneje, ko sem odkrila aplikacijo za skladanje, ki si jo lahko naložiš na telefon, pa tudi, ko nam je profesor na dramski gimnaziji pri predmetu Zvočno-glasbena delavnica pokazal, kako posneti skladbo, sem se v to vrgla malo resneje.« Večino skladb je posnela tako, da jih je zapela in v aplikaciji posnela pripadajoče vokale, torej povsem po posluhu, a si želi prej ali slej zapolniti tudi luknje v teoretskem znanju. »To vidim zdaj, ko sodelujem s profesionalnimi glasbeniki in jih seveda zanimajo akordi mojih skladb. Ker jih nimam zapisanih, jih moram najti sama, tako da znova in znova poslušam, kaj sem posnela.«

Punčko iz papirja je napisala in uglasbila v tretjem letniku gimnazije, pravzaprav je šlo za trilogijo. »Pesem, s katero sem se prijavila na Slovensko noto, je njen drugi del. Zasnovala sem jo precej dramaturško, literarno; najprej spoznaš lik punčke in potem se razvija.« Toda sčasoma je dobila občutek, da je prvi in tretji del prerasla, drugi pa bi imel potencial za kaj več. Najprej ga je »posodila« prijateljici za sprejemni izpit na fakulteti, potem pa je med karanteno – poleg tega da se je na YouTubu »kratkočasila« s posnetki naravnih nesreč in ljudi, ki pobegnejo katastrofam – malo resneje razmišljala o svoji glasbeni prihodnosti in se odločila, da bo poskusila s prijavo na Slovensko noto. »To se mi je zdel festival, kjer res poskrbijo za glasbenike, jim nudijo varno okolje, da se prvič predstavijo. Rekla sem si: to je moja priložnost.«

Da ima punčka dramaturško strukturo, ni naključje – tudi ko se je kot mlajša preizkušala na odru, v različnih gledaliških delavnicah in drugje, jo je bolj kot sama igra zanimalo, kdo so dramski liki in zakaj ravnajo, kot ravnajo. Tako danes študira dramaturgijo na AGRFT, je v drugem letniku. Glasba je ta hip sicer v prvem planu – v kratkem načrtuje izdajo EP-ja –, a ni rečeno, da ne bo kdaj v prihodnosti napisala še kakšnega dramskega besedila.