Film tedna: France

Zgodba o zvezdniški novinarki 24-urnega informativnega kanala

V Kinodvoru se bo, 21. marca ob 20.30 s predpremiero filma France začel Festival frankofonskega filma. Gre za zgodbo o zvezdniški novinarki 24-urnega informativnega kanala ter o svetu, ki ga je vrgla s tečajev "vzporedna resničnost" medijev in družbenih omrežij. Film z Léo Seydoux v naslovni vlogi je delo režiserja Bruna Dumonta (Jezusovo življenje, Flandrija, Mali Quinquin).

France de Meurs je na videz neuničljiva televizijska novinarka, katere kariera, zasebno življenje in psihološka stabilnost se zamajejo, potem ko na prometni pariški ulici neprevidno zapelje v mladega dostavljavca na mopedu.

"V France se bolj kot kadarkoli prej posvečam sodobnosti v urbanem okolju in kulturi današnje buržoazije. Večina mojih filmov se dogaja na podeželju, saj me zanima človeška narava. Tokrat pa govorim o nečem veliko bolj cerebralnem – o medijih, eliti. Moti me, kako si intelektualna elita nadeva masko poštenja in moralnosti, čeprav je odgovorna za najslabše stvari v naši družbi – predvsem za odtujenost ljudi, ki jo lahko deloma pripišemo tudi množičnim medijem. Medijska industrija je množična industrija, ki neskončne in prikrite možnosti fikcije izkorišča za svoje cilje: medijska resničnost v novicah ni več tako zelo resnična – čeprav se izdaja za takšno –, saj je oblikovana tako, da resničnost vzame zgolj kot izhodišče za nekakšno ‘polresničnost’, ki postane nova realnost sveta," je zapisal režiser.

Bruno Dumont je od leta 1986 posnel številne televizijske oglase, kratke in celovečerne filme. Velik kritiški odziv mu je prinesel že celovečerni prvenec Jezusovo življenje (1997), premierno prikazan v sekciji Štirinajst dni režiserjev v Cannesu, kjer je prejel prestižno nagrado zlata kamera. Avtor zahtevnih, silovitih in edinstvenih filmskih del se je v Cannes vrnil že leta 1999 s filmom Človečnost, ki je prejel veliko nagrado žirije ter nagradi za najboljšega igralca in igralko. Leta 2003 je zapustil francoski sever in v kalifornijski puščavi posnel film ceste Twentynine Palms, ki se je uvrstil v uradno selekcijo festivala v Benetkah.

Leta 2006 je v Cannesu znova prejel veliko nagrado žirije za film Flandrija, brutalno upodobitev vojnega pustošenja, ki smo si jo lahko ogledali tudi na Liffu. Za film Hadewijch, hipnotično študijo o možnostih in posledicah, ki jih prinaša absolutna ljubezen do boga, je leta 2009 na festivalu v Torontu prejel nagrado filmskih kritikov FIPRESCI, leta 2011 pa smo ga zavrteli tudi v Kinodvoru v okviru sklopa Randevu s francoskim filmom. Leta 2011 je Dumont v sekciji Posebni pogled festivala v Cannesu predstavil film Hors Satan, leta 2013 pa je bilo v tekmovalni program berlinskega festivala uvrščeno njegovo biografsko delo Camille Claudel 1915.

V letu 2014 je Dumont, ki se je pred tem uveljavil predvsem kot režiser resnih, mračnih filmov o surovih plateh človeške narave, presenetil z odštekano štiridelno komično televizijsko miniserijo Mali Quinquin, v kateri skozi oči malega navihanca Quinquina opazujemo nenavadno policijsko preiskavo bizarnih umorov na francoskem podeželju. Serija je bila še pred televizijskim predvajanjem premierno prikazana na festivalu v Cannesu, videli pa smo jo lahko tudi na Liffu. Štiri leta kasneje je režiser posnel nadaljevanje z naslovom Coincoin in ekstraljudje (2018), ki so ga v okviru Otoka v Ljubljani predvajali tudi v Kinodvoru. Na rednem sporedu Kinodvora je bil nazadnje njegov film Mirni zaliv (2016). Leta 2017 se je Dumont z muzikalom Jeannette, l’enfance de Jeanne d’Arc uvrstil v cansko sekcijo Štirinajst dni režiserjev, dve leti kasneje pa mu je nadaljevanje Jeanne na istem festivalu prineslo posebno omembo žirije v sklopu Posebni pogled.

Ksg98P2mUe8