Moški

zelo za

Njeno življenje.

Ko se ljudje poročajo, si obljubljajo večno zvestobo – dokler naju smrt ne loči. Harper (Jessie Buckley), mlada Londončanka, v Moških, ki jih je posnel metažanrski Alex Garland (Ex Machina, Annihilation), izkusi vso notranjo noč te obljube – ločitev pride v paketu s smrtjo njenega moža (Paapa Essiedu), ki – hote ali nehote, kdo ve – strmoglavi s stolpnice, v kateri živita. Kar jo tako travmatično potre, da bušne na odročno, pogansko, »srednjeveško« podeželje, kjer najame veliko, razkošno, starinsko hišo (Airbnb, se razume), da bi se umaknila, umirila in spočila. Toda nič ni bolj stresnega, morastega, perverznega, agresivnega in utrudljivega od narave, bližnjega gozda, polnega mračnih tunelov in zajčjih lukenj, ki Harper spreminjajo v Alice. Njena tesnoba je edino čustvo, na katerega se lahko tu zanese. In zvočni dizajn ji prikimava. To hišo si lahko sicer finančno privošči, ne pa tudi emocionalno in mentalno. Ne zato, ker bi bila ta hiša – kot v številnih grozljivkah – polna demonov neprebavljene in neodrešene preteklosti (saj veste, mrtve duše potem ječijo, škripajo, strašijo, težijo ipd.), temveč zato, ker ta hiša ženski ne more biti dom – to je hiša, ki jo ženska težko preživi.

Vsi moški, ki živijo tam okrog, se invazivno, posesivno in plenilsko stegujejo po njej – vsi se je hočejo dotakniti, vsi jo zalezujejo in nadlegujejo, vsi jo obkladajo s šovinističnimi in seksističnimi opazkami, vsi si jo hočejo podrediti, vsi kar tekmujejo, kdo bo bolj mizogin in toksičen. Okrog hiše se potika povsem gol moški, ruralni ekshibicionist, vikar ji očita, da je kriva za možev samomor (ker mu ni dala priložnosti, da bi se ji opravičil), šolar z masko Marilyn Monroe, ki hoče, da se z njim igra skrivalnice, ji sikne »prasica«, ko ga zavrne, lastnik hiše se ji pokroviteljsko smehlja, policist se ne meni za njene tožbe in strahove, toda ironično ali pa tudi ne: vse – z izjemo šolarja – igra isti igralec, Rory Kinnear (Varuh meje redux!), tako da je sporočilo tega grotesknega črno-belega psihotrilerja na dlani: vsi moški so isti! Zdi se, kot da bi Harper prišla med stepfordske moške, ki so sprogramirani, avtomatizirani in robotizirani, androidi, produkti algoritma, kloni. Tako so predvidljivi, tako generični in tako kameleonski, da so identiteto izgubili. Pogoltnila jih je logika sanj. In logika fantazij – nevarnih, nasilnih, represivnih. Harper, osamljena kot spomin na srednji vek in agonična kot porod (cronenbergovski body-horror finale je itak karnevalska dekonstrukcija dobro znanega manosferskega dictuma, da se o vsem »tem« sploh ne bi pogovarjali, če bi lahko moški rojevali), jih pozna – z enim izmed njih je bila poročena. A mu je zdrsnilo. Ali pa ni hotel iz njenega življenja. (kino & Kinodvor)