Nak

zelo za

Ne glejte gor!

Če hočete videti, kaj bi se zgodilo, če Bližnjih srečanj tretje vrste ne bi režiral Steven Spielberg, temveč M. Night Shyamalan, potem si poglejte Nak, bližnje srečanje z novo intergalaktično – neznano letečo – vrsto. Hudo introvertirani, dislektični OJ (Daniel Kaluuya) – Otis Junior, ne tisto, kar mislite – in Emerald (Keke Palmer), njegova temperamentna sestra, potomca pozabljenega, izrinjenega, izbrisanega, potlačenega temnopoltega džokeja (prvega filmskega zvezdnika!), ki je jezdil konja na prelomnih, legendarnih kronofotografijah Eadwearda Muybridga (te so leta 1878 – s pomočjo baterije kamer na dirkališču v Palo Altu – nedvoumno pokazale, da ima konj v galopu tu in tam – pač intervalno – vse štiri tace v zraku!), živita na osamljenem puščavskem ranču v kalifornijski Santa Clariti, kjer urita konje, ki jih rentirata Hollywoodu (včasih se kaki živali na snemanju tudi zmeša, tako da – kot šimpanz – pobije kompletno ekipo), toda zlagoma dobita občutek, da se v oblakih nad njunim rančem potika neka čudna, skrivnostna, izmuzljiva, nezemeljska »entiteta«, morda NLP. Ranč ne vrže veliko denarja, zato si – kot tipična podjetna, libertarna Kalifornijca, ameriška sanjača – domislita boljšega posla: če bi ta NLP posnela, bi ju to pripeljalo najmanj v šov Oprah Winfrey – postala bi slavna in bogata.

Namestijo jima »angelske« nadzorne kamere, a money shot, ki bi ju ozaljšal, se sfiži, tako da najameta profija, slovitega, zarjavelega snemalca (Michael Wincott), ki naj bi – v slogu Eadwearda Muybridga – ujel ta »Oprah shot,« ta »nemogoči posnetek,« toda do tedaj je že jasno, da je tisti NLP več kot NLP, da ima neobičajne apetite, da je v njem nekaj bestialnega in da je tam zato, ker brani svoj teritorij. Ob tem se seveda vprašate: metafora česa je ta zunajzemeljska »zver«? Vse invazivnejše, ofenzivnejše, toksičnejše družbe? Vse bolj militariziranih in monetiziranih odnosov? Atomiziranega »ekonomskega« individualizma in boja za teritorij (da ne rečem tržni delež), v katerega je sodobni kapitalizem prisilil ljudi? Kulture slave, ki žre ljudi? Obsedenosti z resničnostnimi šovi in viralnim gledanjem? Gledalca, tega ultimativnega parazita? Družbe spektakla, ki vse umaže? Konspirološke nevroze? Rasističnega pogleda, ki ne prenese, da črnci zasedajo »belske« lokacije (kavbojski ranč, Hollywood)? In ne pozabite, da sestra in brat živita sama, da nimata drugih spolnih partnerjev in da je ta njun odnos prikazan kot nekaj »naravnega«: kaj če je »zver« kritik te morbidne »naravnosti«? Jordan Peele, avtor šokerjev Zbeži! in Mi, je dovolj luciden in cinefilski, da vse te metafore, ironije, napetosti, dvoumnosti in cone somraka poravna v popolni vihar filmske imaginacije. Poleg tega pa – če bi vedeli, metafora česa je ta »zver«, ne bi potrebovali filma. (Kinodvor + kino)