STA

22. 9. 2022  |  Kultura

»To je sloj ljudi, ki na navadne ljudi gleda kot na divjad«

Režiser Miran Zupanič v svojem zadnjem dokumentarnem filmu Sarajevo safari osvetli fenomen lova na civiliste, ki se je dogajal v času vojne na Balkanu

Izsek iz filma Sarajevo safari

Izsek iz filma Sarajevo safari
© YouTube / Sarajevo safari

Režiser Miran Zupanič v svojem zadnjem dokumentarnem filmu Sarajevo safari osvetli fenomen lova na civiliste, ki se je dogajal v času vojne na Balkanu. V pogovoru za STA je med drugim spregovoril o tem, kako mu je takšno zlo spremenilo percepcijo sveta, kdo so ljudje, ki so šli na safari, in kaj se zgodi s svetom v vojni.

O tem, da so med obleganjem Sarajeva tja zelo dobro organizirano prišli tujci, omenjajo se Američani, Kanadčani, Rusi in Italijani, in za visoke zneske streljali na ljudi, je doslej vedelo zelo malo ljudi. O safariju se je morda šušljalo, a to je, kot je v pogovoru za STA povedal Zupanič, premalo in predvsem nekredibilno za dokumentarni film. Producent iz Arsmedie Franci Zajc je več let iskal ljudi, ki bi o tem spregovorili iz prve roke. Naposled jih je našel in Zupanič je posnel film, ki ni le razburkal javnega mnenja, poteze so začeli vleči tudi politiki.

Medtem ko je županja Sarajeva Benjamina Karić že podala kazensko ovadbo proti "neznanim osebam, ki so sejale smrt po Sarajevu, in njihovim pomočnikom", je župan vzhodnega Sarajeva, ki sodi pod Republiko Srbsko Ljubiša Ćosić, napovedal, da bo kazensko ovadil Zupaniča. "Po izobrazbi sem med drugim tudi pravnik," k temu doda režiser, ki se je med ustvarjanjem filma dobro zavedal vseh pasti, zaradi katerih "bi se do konca življenja lahko tožaril po sodiščih". Ob tem še doda, da je s filmom svoje opravil, zdaj so lahko na vrsti drugi.

Zupanič v filmu pripovedovanje petih oseb prepleta s pretresljivimi dokumentarnimi posnetki iz arhiva Arsmedie, predvsem vsakdanjega življenja v Sarajevu, ko prizori povedo več kot vsak agencijski posnetek iz tistega časa. "Film sledi osnovni strukturi, da vsak od teh petih sogovornikov odpira svojo raven. Pričevalca, ki sta imela stik z ostrostrelci, sta opazovalca, govorita fakte, delita svoja razmišljanja, a ne gresta v globine, kamor nas pripeljeta starša ubitega otroka in predvsem Faruk, ki enostavno ubesedi ravni, ki bi, če jih ne bi bilo v filmu, ta dokumentarec izredno osiromašile."

Faruk Šabanović, takrat študent, v filmu pripoveduje o čudovitem dnevu, popolni lepoti, sončnem zahodu, najlepšem dnevu v svojem življenju, ki se spoji z največjo tragedijo, ko postane žrtev ostrostrelca.

"Faruk gre na poetično, filozofsko raven, v smislu ljubezni do resnice in ljubezni do lepote, ki jo še posebej izpostavlja. Faruk po mojem mnenju najnatančneje artikulira to bosansko dušo in dimenzije, ki jih drugi niso bili zmožni. Z lepoto se je skušal zoperstaviti grozi sveta - skoraj izgubiti življenje, zdravje in biti trajni invalid," je povedal Zupanič. Šabanović v filmu poudari, da si kljub vsemu nikoli ni želel razumeti ostrostrelca, saj se s tem lahko odpre polje empatije.

Eno ključnih vprašanj, ki jih zastavlja film, je, kdo so ljudje, ki plačajo organiziran safari na ljudi, in so, tako pravi priča v filmu, za strel na otroka pripravljeni plačati več od siceršnjega visokega zneska. Priči pripovedujeta, kako so ostrostrelce-turiste s Pal pripeljali do ostrostrelske točke. Nekdo poleg njih je zasledoval tarče z daljnogledom in jim pripravil orožje. Priča v filmu, ki je bil večkrat član takšne odprave, je ocenila, da gre za dobre strelce. "To je nadgradnja nečesa, kar človek že ima, vsega je naveličan. Zakaj ne bi še enega otroka ali odraslega človeka ustrelil," pravi v filmu.

"Če rečemo psihopat, je to posameznik, nekakšen izrodek človeštva, a v tem primeru je zadaj širša struktura moči. Kdorkoli ne more na položaj, da strelja ljudi. Za tem mora stati organizacija, cela struktura, da to uredi. To je sloj ljudi, ki na navadne ljudi gleda kot na divjad. In še - to je ekstremna situacija, ubijati človeka, ampak pomislite, kako ta sloj ravna, ko sprejema svoje poslovne odločitve ali ko morda sugerira politične odločitve?"

Najenostavneje bi bilo, da bi te ljudi označili za psihopate, a bi po Zupaničevem mnenju zgrešili. "Če rečemo psihopat, je to posameznik, nekakšen izrodek človeštva, a v tem primeru je zadaj širša struktura moči. Kdorkoli ne more na položaj, da strelja ljudi. Za tem mora stati organizacija, cela struktura, da to uredi. To je sloj ljudi, ki na navadne ljudi gleda kot na divjad. In še - to je ekstremna situacija, ubijati človeka, ampak pomislite, kako ta sloj ravna, ko sprejema svoje poslovne odločitve ali ko morda sugerira politične odločitve?"

Ko se človek seznani in poglobi v takšno zlo, se mu spremeni pogled na svet, se strinja Zupanič. "Šok je, ko slišiš takšno stvar, ko dobiš potrditve ljudi, ki jim verjameš. Ko veš, da to ni fikcija, ponaredek, manipulacija. Ko si dovoliš, da ti informacija pride blizu, ti spremeni percepcijo sveta. Iz mojega vrednostnega sveta je to nepojmljivo. Začutil sem nujo, zavezo, da o tem naredim film, da to posredujem javnosti. Zdaj je na film tudi veliko negativnih odzivov, ampak jaz ne bi, razen kakšnega detajla, spremenil nič," je povedal Zupanič.

V filmu kot krovna priča spregovori človek, Slovenec, ki je bil med vojno v Sarajevu kar petintridesetkrat, vsakokrat po kakšnih 14 dni. Njegov delodajalec, ameriška agencija, je želela podatke s terena, kako živijo ljudje, kaj si mislijo, kako gledajo na ZDA? Priča, ki ima v filmu osenčen le obraz, pove, da so ga Srbi, ki jih je poznal od prej, povabili tudi na safari. Zakaj so to storili, saj so vedeli, kljub akreditaciji novinarja, za koga dela, ni jasno, očitno so imeli svoj interes. Kakšni odzivi so bili na ameriški strani, tudi ne, tega priča ne sme povedati, a jasno je, da so bile službe s safarijem seznanjene. O tem v filmu natančno poroča tudi nekdanji bosanski obveščevalec.

Prav onadva sta v filmu tista, ki operirata s podatki. Par, ki mu je ostrostrelec ubil enoletno hči, in Šabanović niti v enem trenutku ne trdita, da so bili na drugi strani ostrostrelci s safarija. "Brez sugeriranja sem želel, četudi vem, da je sugeriranje tudi to, kako zmontiraš film, pustiti zadnjo sodbo gledalcu. To je prevelika tema, da bi si dovolil z njo na kakršenkoli način manipulirati. Zelo sem se držal distance. Tudi zaradi tega je film bolj ali manj posnet v statičnih kadrih - vsa pričevanja, to je faktografija. Film je strog do gledalca, saj ga fokusira na pripoved, na podoživljanje tega, kar je povedano, zdaj pa - take it or leave it."

"To je vojna v 75 minutah. Potrebujemo osveščanje, da bi znali varovati mir, kvalitetne medčloveške odnose, v katerih smo vsi različni, a znamo upravljati s to različnostjo. Ker če tega ne zmoremo, pridemo do tako ekstremnih situacij, kot je bila ta, ko so ljudje pripravljeni plačati, da ubijajo."

Kako pa pričo, ki je bila na safariju in je vse to gledala, vidi režiser? "On je polanonimen. Zakrit v obraz, a z nepopačenim govorom. Tisti, ki ga poznajo, ga bodo seveda prepoznali. Jaz ga dojemam kot človeka, ki enostavno v podtalnici spomina nosi ogromno takšnih in drugačnih izkušenj. To je bila ena od mnogih, za katero pa pravi, da je bila najbolj ekstremna in je bila celo zanj preveč. Za nekoga, ki je profesionalec, ki je šolan. Če te meje ne bi čutil, potem v filmu ne bi nastopal in govoril, saj bi bil na drugi strani," je povedal režiser.

Na nedavni premieri v Sarajevu je film videlo 1000 ljudi. "Prebivalec Sarajeva gleda in doživlja film skozi prizmo lastne izkušnje, lastnih bolečin, travm in tudi lastne vednosti. V njem se dogajata dva filma. Film, ki ga gleda, in intimni, notranji film," je opozoril sogovornik, ki pa je imel, ne glede na to, kdo je gledalec, en sam namen.

"To je vojna v 75 minutah. Potrebujemo osveščanje, da bi znali varovati mir, kvalitetne medčloveške odnose, v katerih smo vsi različni, a znamo upravljati s to različnostjo. Ker če tega ne zmoremo, pridemo do tako ekstremnih situacij, kot je bila ta, ko so ljudje pripravljeni plačati, da ubijajo," je povedal režiser.

Film, ki bo predvidoma novembra na ogled tudi v kinematografih slovenske Art kino mreže, je "uvid v svet v razpadanju". "Film je dokaz, kam vodi nasilje, v popoln kaos in zmagoslavje zla, to je dejstvo, pa naj se sliši še tako patetično. To je razpad reda. In ko se to zgodi, se iz ljudi dvignejo pošasti," je sklenil Zupanič.

QkTZYjL_8f8

rt1oPita3UA

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.