Dvoličnost človeške narave

Premiera brutalne komedije Bog masakra francoske dramatičarke Yasmine Reza

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega bo 20. oktobra ob 20. uri premiera premiera brutalne komedije Bog masakra francoske dramatičarke Yasmine Reza in v prevodu Aleša Bergerja, ki neusmiljeno razgalja sodobno meščansko elito ter z ironijo in sarkazmom opozarja na dvoličnost človeške narave. Satiro, ki jo odlikujejo briljantni dialogi in izjemna prepričljivost likov, je režiral Diego de Brea, ki je bil tudi dramaturg in scenograf uprizoritve ter avtor glasbene opreme.

Dva enajstletnika sta se stepla na otroškem igrišču. Ker je eden od njiju zaradi udarca s palico izgubil dva zoba, se njuni starši dogovorijo za srečanje, da bi se pogovorili o nesrečnem incidentu. Obisk Annette in Alaina v imenitnem pariškem meščanskem stanovanju Véronique in Michela se začne z vljudnostnim kramljanjem ter v umirjenih in spravljivih tonih omikanih ljudi, vendar se v pološčeni povrhnjici meščanske kultiviranosti zelo hitro pojavijo razpoke. Odnosi postajajo zmeraj bolj napeti, dogajanje se zaostri in sprevrže v medsebojno obtoževanje in vsesplošno obračunavanje vse večjih razsežnosti. Priča smo pravi psihološki vojni med paroma, na dan pa pridejo tudi dolgo zatajevana nesoglasja v obeh zakonih.

"Izjemno pronicljiva, tankočutna in angažirana pisava Yasmine Reza je polna na prvi pogled neznatnih nians in samoumevnih detajlov, saj prerisuje dinamiko vsakdanjih medosebnih dialogov, ki pa jih še bolj kot izrečeno definira neizrečeno, ali še bolje, neizrekljivo."

Zala Dobovšek

S količino popitega alkohola naraščajo njihovi izbruhi jeze in potlačene agresivnosti. Seksistične, rasistične in homofobne opazke se kar vrstijo, osupneta pa tudi njihova skrajna egocentričnost in odsotnost vsakršne empatije … Dogajanje se stopnjuje, spor med sinovoma pa je le še pozabljena iztočnica.

"Izjemno pronicljiva, tankočutna in angažirana pisava Yasmine Reza je polna na prvi pogled neznatnih nians in samoumevnih detajlov, saj prerisuje dinamiko vsakdanjih medosebnih dialogov, ki pa jih še bolj kot izrečeno definira neizrečeno, ali še bolje, neizrekljivo. Telesa takrat postanejo rentgenska naprava za komuniciranje onstran besed; kot eklatanten primer je med drugimi tudi njena drama Naključni človek, ki govori o srečanju potnice in potnika v vlakovnem kupeju, ki med seboj nikoli ne spregovorita (z besedami!), ampak njun dialog poteka na ravni notranjih monologov. Psihično stanje kot sprožilec za posledično držo in gibanje telesa tako postane protagonist dogajanja, četudi za namene žanra in uprizarjanja bogato obložen z nenehnimi mislimi in internim, navideznim pogovorom z drugim," je v gledališkem listu zapisala Zala Dobovšek.

V predstavi igrajo: Jana Zupančič, Uroš Smolej, Iva Krajnc Bagola in Sebastian Cavazza. Kostumograf: Leo Kulaš, lektorica: Barbara Rogelj, oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos, oblikovalec tona: Gašper Zidanič, asistent scenografa: Janez Koleša.