»Nobena vojna ni nikoli ničesar rešila«

"Vojna je le odsotnost volje do pogajanja, dokler nekdo ne obupa," je dejal pisatelj Lenart Zajc

Okrogla miza o vojni kot graditelju zgodovine na Slovenskem knjižnem sejmu je potekala v prepričanju, da vsaka vojna povzroča novo vojno in travmatično vpliva na generacije, ki so jo doživele, in tudi na tiste, ki jo niso. "Literatura je vhod v ponotranjenje vojne, ker bralcu predstavi drug zorni kot," je povedal pisatelj Lenart Zajc.

Na Slovenskem knjižnem sejmu so se z Gabrielo Babnik Ouattara pogovarjali avtor knjige Odred Lenart Zajc, Adriana Kuči, ki se je podpisala pod roman Ime mi je Sarajevo, in Orlando Uršič, ki se je predstavil s knjigo Krušni oče. Kot namiguje naslov knjige, Adriana Kuči tematizira vojno v Bosni in Hercegovini med letoma 1992 in 1995. V Odredu je osrednja tema življenje mladih partizanov pred in med drugo svetovno vojno. Krušni oče, ki izpričuje čas pred Jugoslavijo, pa govori o socialno ozaveščenem industrialcu Josipu Hutterju.

"Nobena vojna ni nikoli ničesar rešila. Vojna je le odsotnost volje do pogajanja, dokler nekdo ne obupa," je povedal Lenart Zajc. Adriana Kuči je dodala, da moramo zato, da lahko prihodnost spremenimo na bolje, ves čas poudarjati tudi to, da vojna ni nikdar prinesla ničesar dobrega.

Zajc je povedal, da ga je bilo pisanja o drugi svetovni vojni "malo strah", saj je bilo o njej že veliko napisanega in zato, ker ne more pisati iz lastnih izkušenj. Pri premagovanju začetne negotovosti mu je pomagalo dejstvo, da so bili tudi mnogi avtorji največjih filmskih uspešnic o vojni, kot sta Quentin Tarantino in Steven Spielberg, od nje odrinjeni prav toliko kot on. "Če so si oni vzeli to pravico, si jo lahko vzamem tudi jaz," je dejal.

Nominiranka za naj knjigo 38. Slovenskega knjižnega sejma Adriana Kuči je snov za Ime mi je Sarajevo črpala iz lastne izkušnje vojne v najstniških letih. "Odločila sem se, da bo glavna junakinja romana mlada ženska, ker tako kot drugi mladi ljudje za vojno ni bila odgovorna, a je nosila grozne posledice," je povedala. Tudi sama je potlačila grozote vojne, ker ti gon po preživetju veleva, da "trupla, ki so bila še pred nekaj sekundami živa", potlačiš zelo globoko, da greš lahko naprej.

Pisatelj in glavni urednik Založbe Litera Orlando Uršič je pisal o Josipu Hutterju, uspešnem podjetniku, ki so ga delavci zaradi dobrote in poštenosti klicali kar "krušni oče". Hutter je tudi gmotno pomagal partizanom in njihovim družinam ter financiral gradnjo pomembne infrastrukture v Mariboru. Po vojni je bil obsojen na zaporno kazen. Ker so zaplenili njegovo premoženje, je do smrti živel v skromnih razmerah v Innsbrucku.

Lenart Zajc v knjigi Odpor piše o tem, kako je med mladimi začelo tleti, ko so Italijani zakorakali v Ljubljano. Opozoril je, da v Sloveniji pogosto zapostavljamo dejstvo, da so bili partizani predvsem mladi ljudje, stari med 15 in 26 let, ki jim je v svoji knjigi želel ponuditi glas.

Uršič je še povedal, da v duhu mariborske razdeljenosti želi pokazati, da niso vsi Nemci nacisti. In obratno, da so razmere, ki so takrat vladale v Mariboru - lakota zaradi množičnega preseljevanja v rastoče industrijsko mesto - marsikoga prepričale v poveličevanje Hitlerja.