Dobrodušni viking

Ko je bil Dik Browne, njegovo polno ime je sicer Richard Arthur (1917–1989), star 55 let, je imel za sabo lepo, zavidanja vredno stripovsko kariero. Pravzaprav se je njegova zgodba o uspehu začela, ko ga je leta 1954 poklical Mort Walker (1923–2018). Ta je štiri leta prej ustvaril strip Beetle Bailey o lenem in zabušantskem vojaku, ki venomer išče in, jasno, tudi najde način, da se izogne svojim dolžnostim. Strip je sovpadal z začetkom korejske vojne in je bil zelo priljubljen med širšim stripobralstvom, saj se je norčeval iz vojaških častnikov, vojaškega drila in vojske nasploh. Ko se je julija 1953 korejska vojna končala, je Morta zaskrbelo, da se bo s tem končala tudi popularnost (proti)vojnega stripa, zato se je hotel finančno zavarovati. In kaj je v Ameriki bolj stalnega in tradicionalnega od družine?! Tako se je lotil humorističnega stripa o povprečni ameriški družini srednjega razreda, katere glavna protagonista sta zakonca Hi in Lois s štirimi otroki. Ker pa je hotel sam še vedno risati Baileyja, se je odločil, da bo pisal zgolj scenarije, likovni del pa prepustil kakšnemu mlajšemu kolegu. Poklical je šest let starejšega Dika Browna, ki je takrat za skavtski magazin politično nekorektnega imena Boys’ Life risal skavtski strip Tracy Twins, ker pa je revija izhajala zgolj enkrat na mesec, je imel več kot dovolj časa za nov projekt. »Itak!« je rekel stari Dik.

Hi and Lois je dosegel velik uspeh (pa tudi Beetle Bailey se je več kot dobro prodajal), tako da je bila prihodnost obeh del zagotovljena in avtorja bi se lahko sončila v denarju in slavi, če Dika ne bi razjedala sebična misel o stripu, ki bi bil risarsko in scenaristično popolnoma njegov projekt. To si je seveda želel že vse življenje, zdaj pa čas in zdravje nista več bila ravno na njegovi strani, bil je star že 55 let in videl je vedno slabše. »Bom pač risal na večji format,« si je trmasto rekel, »in poenostavil slog risanja z debelo in močno linijo, brez odvečnih detajlov!« In seveda, to bo družinski strip. Da pa ne bi hodil v zelje sodobni ameriški predmestni družini, ga je postavil v srednji vek med Vikinge. Glavnega junaka, debelušnega bradatega Vikinga, je narisal po svoji podobi, ime pa si je sposodil pri Hogarju Groznem (Hagar the Harrible), izmišljenem družinskem liku, s pomočjo katerega je vzgajal svoje otroke in se igral z njimi. In zvezda je bila rojena!

Hogar se je kmalu uvrstil med štiri takrat najbolje prodajane stripovske junake v zgodovini časopisnega stripa, poleg Blondie Chica Younga (pri nas je izhajala v Zvitorepcu kot Amalija), Walkerjevega Beetla Baileyja in Schulzovih Mulčkov. Uspeh je presenetil celo samega avtorja, ki je vedno zatrjeval, da ne zaupa hitrim prebojem popularnosti in da mora dober strip, kot pač vsaka dobra stvar, zoreti dolgo časa.

V Jugoslaviji smo lahko Hogarja brali že dobra dva meseca po ameriški premieri 4. februarja 1973.

No, Hogar je bil v času objave popolnoma izdelan in razdelan. Poleg dobrodušnega rdečebradca v stripu redno nastopajo še njegova žena Helga, hči Honi in sin Hamlet. Hogar je neustrašen vikinški poglavar, ki s tovarišijo pluje in ropa po bližnjih in daljnih krajih, edina stvar, ki se je boji, pa je njegova žena. Helga namreč nima razumevanja za moževe pivske podvige, ki so precej pogostejši od roparskih pohodov, poleg tega pa bi rada tudi omožila najstniško hčer, kar ji povzroča nemalo skrbi in preglavic. Honi je zaljubljena v lepega in mladega, a siromašnega potujočega trubadurja, kar je za oba od staršev – in to je ena redkih stvari, o kateri se strinjata – čista katastrofa. Pa tudi sin Hamlet jima ne more biti ravno v ponos, sploh ne očetu, saj, namesto da bi se potepal in pretepal z drugimi vikinškimi otroki, raje bere knjige in razmišlja. Kot vsak stripovski junak ima tudi Hogar najboljšega tovariša, s katerim skupaj vandrata in kakšno žaltavo razdreta, vendar mu Srečni Edi s svojo prostodušnostjo, naivnostjo in neumnostjo povzroča toliko težav, da jim je še Dik Browne komajda kos.

V Jugoslaviji smo lahko Hogarja brali že dobra dva meseca po ameriški premieri 4. februarja 1973. V sarajevskem Strip artu ga je 18. aprila predstavil takrat 18-letni urednik Ervin Rustemagić, 24. avgusta pa je gostoval v beograjskem Politikinem zabavniku. Takrat so sicer izšla samo tri tedenska nadaljevanja, ko pa je 9. novembra dobil stalen prostor v reviji, smo ga lahko brali tudi v domačem jeziku, saj je Zabavnik septembra začel izhajati v slovenščini.

Hogar izhaja v Zabavniku še danes, žal pa je tako likovna kot scenaristična kakovost stripa precej padla, saj ga je po Dikovi smrti prevzel njegov sin Chris, ki risarsko nikakor ne dosega očetovega mojstrstva enostavne risbe, da scenarističnih umotvorov sploh ne omenjam. Tako se rojstnodnevnemu voščilu ne bom pridružil z vznesenimi besedami »Še na dolga leta!«, kajti mislim, da bi moral z Brownovo smrtjo prenehati izhajati tudi strip, vsekakor pa dvigam čašo Diku in Hogarju tako ljubega piva v čast rojstvu enega najboljših humorističnih stripov na svetu.