»Žensko telo ni samo žensko, pripada tudi družbi in državi«

Položaj žensk se je v sto letih zelo izboljšal, a se vedno lahko poslabša, poudarja hrvaška pisateljica in novinarka Slavenka Drakulić, ki je pred kratkim izdala knjigo Nevidna ženska in druge zgodbe, v kateri se je dotaknila ženskega telesa in njenega staranja

Hrvaška pisateljica in novinarka Slavenka Drakulić je včeraj zvečer v Ljubljani pospremila prevod svoje knjige Nevidna ženska in druge zgodbe, v kateri se je dotaknila ženskega telesa in njenega staranja. Knjiga ni avtobiografska, ima pa takšne prvine, je povedala in dodala, da glede staranja ni mogoče veliko storiti, lahko pa smo prijazni.

V knjigi naniza zgodbe, v katerih neustrašno spregovori o temah, ki se jim najraje izognemo, kot so staranje, odhajanje, umiranje in vse, kar neizogibno spada zraven. Pri tem vešče ustvarja večplastne in kompleksne ženske like, ki jih pošlje na pot v obdobje, zaznamovano s sivimi lasmi, tanko kožo in negotovim korakom, pa tudi ali predvsem s pozabljanjem, sramom in boleznijo. S tem zgodbe nevidnih žensk postanejo obče zgodbe vsakega od nas, starost pa nekaj, na kar se moramo pripravljati, so zapisali pri založbi Beletrina.

Kot so zapisali pri založbi Beletrina, pri kateri je knjiga izšla, je ena najbolj znanih hrvaških pisateljic v svojem delu zaplavala "proti toku ideologije večne mladosti in zdravja, ki nas v en glas s farmacevtsko, modno, kozmetično in prehransko industrijo od vsepovsod prepričuje, da ni nič lažjega kot skriti svoja leta in da je strah pred starostjo in boleznijo odveč".

Avtorica je izpostavila, da je cilj vsake knjige, da postavlja vprašanja ter pri bralcih vzbudi empatijo do lika in materije, ki jo obravnava. Sama se je pred nastankom svojega pisanja, ki vključuje 16 zgodb o različnih vidikih staranja, odnosu med moškim in žensko in tudi o feminizmu, spraševala, zakaj v literaturi ni veliko tekstov z ženskega vidika o tej temi.

Obstajajo sicer akademski in strokovni teksti, obstaja tudi veliko priročnikov ali knjig za samopomoč, v katere je vtkana neka želja, da človek ne bi ostarel, ter knjige, ki staranje obravnavajo kot šalo. V sami literaturi pa ni našla veliko primerov. Med njimi je recimo omenila roman Slehernik Philipa Rotha, a v primeru staranja moškega je v centru zanimanja po njenih besedah največkrat problem libida.

Med pisateljicami tovrstnih primerov ni našla, zato se je spraševala, zakaj ženske ne pišejo tudi o staranju in svojem telesu. V ospredju ženskega pisanja so namreč velikokrat bolezni, denimo Alzheimerjeva bolezen, kot v primeru romanov I Remain in Darkness Annie Ernaux in Still Alice Lise Genove. "Zato mi ni ostalo drugega, kot da sama to napišem," se je pošalila. Povod za pisanje so vedno moški, je dodala.

"Glede staranja ni mogoče veliko storiti, lahko pa smo prijazni."

Slavenka Drakulić,
pisateljica in novinarka

Na vprašanje moderatorke Nataše Briški, kdaj nekdo začne opažati pri sebi, da se stara, je odgovorila, da je to zelo individualno. "Ne morem dati sociološkega odgovora," je povedala pisateljica. Pojasnila je tudi, da v svoji knjigi staranja ni obravnavala s sociološkega ali materialnega vidika, čeprav je ekonomski element tudi del slike. Cilj ji je bil, da se staranje "vidi od znotraj", kaj to pomeni za neko osebo in njeno okolico, torej kot individualni dražljaj in ne kot statistika.

Po avtoričinih besedah lahko ženske v starosti boljše izgledajo, če želijo, glede na obstoj lepotne industrije, imajo več časa in večina se jih posveča kulturi. Moški medtem z upokojitvijo izgubijo moč, ki so jo imeli v družbi, in lahko zapadejo tudi v depresijo. Nasveta glede staranja in starostnikov sicer nima, še najbližji pa ji je prijateljičin - "zelo malo lahko storimo razen tega, da smo prijazni".

Kot je še ocenila pisateljica, se je položaj žensk v sto letih zelo izboljšal, a se vedno lahko poslabša. "Žensko telo ni samo žensko, pripada tudi družbi in državi," je dejala Slavenka Drakulić.