»Najboljši odpadek je tak, ki ne nastane«

Smeti se v izjemnih količinah kopičijo po vsem svetu in prav tako izjemna množica ljudi se trudi, da bi jih odstranila. A vse skupaj spominja na Sizifovo delo.

Na Festivalu dokumentarnega filma (FDF) so prikazali novi film avstrijskega avtorja Nikolausa Geyrhalterja, ki se je tokrat v prepoznavnem slogu, v sliki brez komentarja, posvetil smetem. Te se v izjemnih količinah kopičijo po vsem svetu in prav tako izjemna množica ljudi se trudi, da bi jih odstranila. A vse skupaj spominja na Sizifovo delo.

O filmu Smeti naše vsakdanje (Matter Out of Place) je Geyrhalter povedal, da so izraz iz izvirnega naslova povzeli po festivalu Burning Man v puščavi Nevade, kjer so med drugim tudi snemali.

"Vse, kar tam po festivalu ostane - ne samo smeti, temveč vse, kar ni 'imanentna prvina okolja', in česar tam poprej ni bilo - velja za stvar, ki ni na svojem mestu. Vse, kar so ljudje prinesli s seboj, kar tja ne sodi in je treba znova odstraniti. Od tod izvira izraz mooping, izčrpno čiščenje prizorišča po dogodku. Menim, da je lep opis, ki misel pelje dlje, onkraj konkretnega koncepta smeti, in zajame vse, česar brez nas ne bi bilo tam ali kar zaradi človekovega posega ne bi bilo spremenjeno. Ljudje smo ustvarili gromozansko količino neimanentne snovi," je o filmu zapisal režiser.

Kar v primeru festivala Burning Man lahko meji že na pretiravanje, ko prostovoljci do skrajnosti natančno pometajo puščavo, ima tudi druge skrajnosti: divja odlagališča pod zemljo, divje sežiganje odpadkov pa spet številni prostovoljci, ki pobirajo smeti na obalah in na morskem dnu. Kamera se ustavi na elitnih smučarskih središčih v Švici, predmestju Tirane v Albaniji, v gorskih kotičkih Himalaje ali na Maldivih - povsod neobvladljiva količina smeti. Naj gre za še tako rafinirano obdelavo odpadkov, vedno se vrnejo, je eno od sporočil filma, ki na koncu trči ob človeka.

Po koncu projekcije se je novinarka Maja Prijatelj Videmšek pogovarjala s strokovnim vodjo Ekologov brez meja Jakom Kranjcem, ki je povedal, da so smeti postale zelo samoumevne, nihče pa jih ne bi imel rad blizu. Da se odpadki ne bi kopičili ali da jih države preprosto ne bi izvozile drugam, je rešitev v izdelkih s "pravično ceno", ko dodatnega stroška ne prestaviš na drugega, človeka ali okolje.

A po Kranjčevih besedah je to srž kapitalizma, saj temelji na izkoriščanju. Ena od bolj dobičkonosnih dejavnosti je prav trgovina z odpadki, ki je pogosto na meji legalnosti ali scela nelegalna.

Rešitev, da proizvajalci ne bi ustvarjali več hitro pokvarljivih izdelkov ali takšnih za enkratno uporabo, bi bila, da bi imeli pri tem ekonomski interes, saj na njihovo okoljevarstveno vest najpogosteje ne gre računati. Za zelo dobrega se je izkazal tudi kavcijski sistem, ki deluje že v polovici evropskih držav. V kratkem naj bi zaživel tudi v Sloveniji.

Kranjc, ki je soorganiziral tudi vseslovensko akcijo Očistimo Slovenijo, je povedal, da čistilne akcije sicer potekajo že 100 let, a sam v njih ne vidi rešitve. Ne le, da ljudje pogosto, ko izvedo, da bo akcija potekala, na divje odlagališče pripeljejo odpadke, saj da jih bodo zdaj drugi odpeljali, ključen problem je, da takšna zgodba nima konca.

Statistika je zgovorna. Ljudje po vsem svetu ustvarijo približno 2,1 milijarde ton komunalnih odpadkov, od tega se jih reciklira 18 odstotkov. "Najboljši odpadek je tak, ki ne nastane," je sklenil.

RWauz9BPODU

PREBERITE TUDI:

• Smeti naše vsakdanje: V Ljubljani se začenja Festival dokumentarnega filma, ki bo pokazal, kaj nas bo požrlo, pobilo in pogubilo. Piše Marcel Štefančič, jr.