Onkraj inteligence

Kako izmeriti in vrednotiti človekovo inteligenco? Koliko pravzaprav pomeni inteligenčni količnik? Kam se uvršča čustvena inteligenca? Kaj so zmožnosti in kje meje umetne inteligence? Katera je najinteligentnejša žival? Takšna in podobna vprašanja so že vrsto let tema ne samo znanstvenih razprav in raziskav, pač pa tudi naših najbolj vsakdanjih pogovorov. Inteligenca, ki jo Slovar slovenskega knjižnega jezika definira kot nadarjenost za umske dejavnosti, je širok in izmuzljiv pojem in presega slovarske definicije, v ospredje pa so jo postavili tudi na tretji poletni šoli Design+Science, ki je (večinoma) v Ljubljani potekala od 10. do 14. julija.

Mednarodna multidisciplinarna šola, ki jo je pripravila Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani v sodelovanju s Kulturno-izobraževalnim društvom PiNA, Fakulteto za oblikovanje Univerze v Splitu, Inštitutom FH Joanneum Univerze za uporabne znanosti v Gradcu in Cankarjevim domom, z inovativnimi izobraževalnimi metodami povezuje – kot pove že ime – znanost z umetnostjo, natančneje, z oblikovanjem.

Po prvi poletni šoli, ki se je ukvarjala s sintetično hrano, in drugi, lanski, ki se je osredotočala na sobivanje, so se tokrat osredotočili na parainteligenco. »Izraz ’para’ pomeni ’onkraj’ ali ’poleg’ in se v kontekstu inteligence nanaša na vrsto inteligence, ki obstaja onkraj tistega, kar se običajno priznava za inteligenco. Vključuje pojme, kot so intuicija, kreativnost in čustvena inteligenca, ki jih pogosto spregledamo v tradicionalnih definicijah inteligence,« je bilo moč prebrati v napovednem besedilu. In še: »Ko razmišljamo o inteligenci, običajno pomislimo na antropocentrične kognitivne sposobnosti, kot so reševanje problemov, logika in sklepanje. Vendar pa je inteligenca v resnici kompleksen in večplasten koncept, ki presega kognitivne sposobnosti.«

Po besedah Boruta Jermana, predsednika društva PiNA, se inteligenca pogosto dojema kot izključno človeška značilnost, vendar »definicija sama – sposobnost pridobivanja in uporabe znanja ter veščin – nakazuje, da je inteligenca lahko veliko več kot to. Tako dojemanje je še toliko bolj absurdno, kjer smo obkroženi z živimi in neživimi inteligentnimi bitji.«

Devetnajst udeležencev z vsega sveta se je tako v intenzivnem petdnevnem izobraževalnem procesu pobliže seznanilo z letošnjo osrednjo temo na predavanjih, delavnicah in pri drugih dejavnostih. Formula je v osnovi preprosta: vsako dopoldne so poslušali predavanja in pogovore strokovnjakov in strokovnjakinj z različnih področij znanosti in umetnosti, ki so se na temo parainteligence ohlapno nanašali v treh tematskih sklopih: čustvena inteligenca, umetna inteligenca ter inteligenca, prisotna v naravi. Nato so v popoldanskem času na novo pridobljeno »hrano za možgane« skušali prenesti v skupinsko delo. Razdelili so se v tri skupine pod vodstvom mentorjev, oblikovalcev Emila Kozoleta in Nejca Praha z ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje ter Sigrid Bürstmayr z Inštituta FH Joanneum, nato pa dognanja in novo pridobljena znanja združili v treh zaključnih projektih, ki so jih predstavili zadnji dan poletne šole.

Ena izmed odlik poletne šole Design+Science so zagotovo gostujoča predavanja izbranih in na svetovni ravni relevantnih strokovnjakov z različnih področij. Na ponedeljkovi uvodni prireditvi v Klubu Cankarjevega doma sta se na temo parainteligence navezala osrednja govorca Eray Sertaç Ersayin in Stuart Walker. Prvi je industrijski oblikovalec, ki se v Turčiji ukvarja s povezovanjem oblikovalcev z vlado in industrijo, seveda ob odgovorni proizvodnji in porabi v različnih panogah. Drugi velja za eminenco na področju trajnostnega oblikovanja in je med drugim predsednik oddelka za trajnostno oblikovanje na Manchester School of Art Univerze Manchester Metropolitan.

Inteligenca, ki jo Slovar slovenskega knjižnega jezika definira kot nadarjenost za umske dejavnosti, je širok in izmuzljiv pojem in presega slovarske definicije.

»Inteligenčni (IQ) testi se že dolgo uporabljajo za evalvacijo človeške inteligence, toda tovrstni testi merijo naše zmožnosti reševanja problemov zgolj na podlagi rabe razuma, logike in abstraktnih idej. Tako razmišljanje je, seveda, zelo pomembno, a je zgolj del tega, kar smo človeška bitja,« je Stuart Walker svoj razmislek predstavil posebej za Mladino. »Na drugi strani čustvena inteligenca oblikuje našo zmožnost zavedanja in povezovanja z drugimi, zmožnost, da smo empatični, sočutni in prizanesljivi.«

Kot pritiče osrednjemu področju njegovega raziskovanja, se je v predavanju navezal na vprašanja trajnostnosti in poudaril, da je treba v temeljih spremeniti nazore in vrednote, po katerih se oblikovalci ravnajo med ustvarjalnim procesom. »Če si želimo, da bi bili rezultati oblikovalskih praks bolj celostni in trajnostni, bomo morali s čustveno inteligenco preoblikovati rešitve, ki jih sicer razvijamo z razumom in logiko – naše oblikovalske odločitve bodo morala upoštevati vsa živa bitja, tudi naravni svet.«

Da ima oblikovanje pomembno družbeno vlogo in s tem tudi dolžnosti do družbe, poudarja Ivica Mitrović, strokovnjak za spekulativno oblikovanje, vodja oddelka za vizualne komunikacije na Fakulteti za oblikovanje Univerze v Splitu, sicer eden izmed organizatorjev in mentorjev projekta. Kot nam je povedal, »živimo v času prepletenega niza katastrof in kriz, med katerimi so tiste najhujše podnebne spremembe, ki neizbežno že potekajo in bodo zaznamovale vsa bitja tega planeta in generacije, ki bodo prišle za nami. Oblikovanje je žal tudi samo odgovorno za tako stanje, saj je bilo leta in leta kolesje potrošniške družbe, ustvarjanja kulture konzumerizma in proizvodnje tehnologije brez razmišljanja o posledicah in prihodnosti, ki jo s tem oblikuje.«

Arhitektka in raziskovalka Danica Sretenović je skupaj z Gajo Mežnarić Osole in Andrejem Koruzo drugi dan poletne šole predstavila s Plečnikovo medaljo nagrajeni kolektiv Krater, ki je na že desetletja opuščenem – kraterju podobnem – gradbišču v bližini mestnega jedra Ljubljane pred leti uspešno zagnal začasen produkcijski prostor. Kaj je zanjo parainteligenca? Kot je povedala, o njej premišljuje kot o zmožnosti prilagajanja vsakemu položaju, v katerega smo postavljeni. »A premišljevanje o inteligenci se mi zdi smiselno, če jo razumemo tudi kot zmožnost delovanja zunaj dane situacije in njenih pogojev – kot akcijo predrugačenja pogojev samih. Inteligenca, ki se kaže kot pogum, ki je potreben za vztrajanje pri neki poziciji.«

»Vsaka tehnologija je zrcalo družbe, v kateri je nastala, in vsi problemi, ki jih odpira, so pravzaprav problemi družbe 21. stoletja,« o umetni inteligenci pravi Ivica Mitrović.

Krater je dobro izhodišče za pogovor o oblikovanju, ki ni le odgovor na vprašanja naročnikov ter ga ne zanimajo le trendi in ideologije, pač pa skuša prevpraševati in provocirati obstoječi svet. Na poletni šoli Design+Science pa so spregovorili tudi »o nujnosti, da za kreativno prakso ustvarjamo delovna mesta, ki nimajo le vloge servisa – Krater je primer take prakse,« pravi Danica Sretenović.

Tretji in četrti dan poletne šole sta potekala v znamenju nečloveške inteligence. Strokovnjaki z različnih področij – Uroš Krčadinac, Matevž Pogačnik, Laura Tripaldi in Eva Fischer – so pripravili predavanja na temo umetne inteligence ter inteligence oziroma inteligentnih sistemov, ki jih najdemo v naravi. »Umetna inteligenca je zagotovo ena najaktualnejših tematik današnjega časa. Vsaka tehnologija je zrcalo družbe, v kateri je nastala, in vsi problemi, ki jih odpira, so pravzaprav problemi družbe 21. stoletja,« je prepričan Ivica Mitrović. »Kar pa se mi zdi še posebej zanimivo, je inteligenca, ki jo najdemo v naravi in s tem obrat od zahodnjaškega antropocentrizma, kjer je v središču človek, proti bolj celostnemu razmišljanju, kjer je človek le del naravnega ekosistema.«

Seveda tudi mimo aktualnih vprašanj o umetni inteligenci niso mogli. Nanje so se osredotočili pri projektu skupine, ki jo je mentoriral oblikovalec in nagrajenec Prešernovega sklada Nejc Prah. Kot nam je povedal, so se ukvarjali s tem, »kaj se zgodi, če se umetna inteligenca nauči prevajati komunikacije med različnimi vrstami«. Pri tem so se »tudi spraševali, ali je to sploh dobro, in če je, za koga je dobro, kdo s tem kaj pridobi in kdo je na slabšem«. Pomembno se mu zdi, da udeležence poletne šole, ki so zelo različni ljudje z različnimi ozadji in izobrazbo, zgolj nekoliko usmerja in pri njih spodbuja kritično mišljenje, predvsem pa jih pusti, da do čim številnejših dognanj pridejo sami. »Poletne šole se udeleži veliko študentov iz tujine, zelo je interdisciplinarna, veliko poudarka je tudi na znanosti. V praksi se redko znajdeš v položaju, ko bi moral v tako kratkem času tako resno in poglobljeno razmišljati o neki vsebini, zato gre za precej specifično, a zelo nagrajujoče doživetje.«

Profesor oblikovanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Boštjan Botas Kenda, sicer soustanovitelj poletne šole Design+Science, pravi, da so projekt zasnovali, ker verjamejo, da sodoben izobraževalni sistem potrebuje sproščene in dinamične načine prenosa znanja. Z letošnjo poletno šolo pa končno vstopajo v fazo izkušenj. Ivica Mitrović dodaja, da je namen poletne šole udeležencem omogočiti predvsem drugačne načine razmišljanja pri njihovi vsakodnevni praksi: »Skupaj premišljevati o našem delovanju znotraj družbe, bodisi kot oblikovalci, arhitekti, znanstveniki ali pedagogi, in preizkušati mogoče smeri delovanja s prizadevanjem za spremembe. Mislim, da je izobraževanje eno temeljnih področij, na katerih moramo delovati, da bi si povrnili vero v prihodnost.«