TV komentar / V živo iz poplavljene Slovenije

Nobenega dvoma ni, iskrenost je pri tem potrebna, da so izredni dogodki, kot so katastrofalne poplave, poseben trenutek za novinarsko skupnost. Grobo rečeno, trenutek, ki se ga nekako novinarji razveselijo, saj lahko pokažejo širše razsežnosti svojega poklica, svojo družbeno relevantnost in prisotnost. Ne samo zato, ker se novinarji, snemalci in fotografi vedno in med prvimi že nekako prebijejo na kraj dogajanja, kar je seveda poseben adrenalin, ki tudi sicer poganja ta poklic, ampak ker takrat pridejo v stik s sleherniki, novinarstvo je v tistem trenutku res poklic za ljudi in od ljudi, novinarska togost popusti, nenadoma je to skupnost, ki ima enake cilje – pomagati, pomagati skupnosti z informacijami, pomagati odločevalcem in ljudem. In ljudje jih tudi tako dojemajo. In seveda imajo prav: ko se neki kraj pojavi na televiziji, v novicah tiskanih medijev ali radijskem poročanju, s tem dobi pogosto tudi pozornost tistih, ki lahko in morajo pomagati. A ne gre le za to: novinarsko poročanje tudi vse, ki niso vpleteni vanj, ki jih torej nesreča ni doletela, angažira, da se priključijo in pomagajo, eni z nakazili, drugi pa tudi z lastnimi rokami ali kakšno drugo obliko pomoči.