Yussef Dayes: Black Classical Music

+ + +

Naslov prvenca enega najobetavnejših britanskih bobnarjev zadnjega desetletja ni samo namig na precej razširjeno in že kar uveljavljeno razumevanje jazza kot črne (ameriške) klasične glasbe, ampak je neposredni navedek besed kraljice Nine Simone, ki je nekoč rekla: »Jazz je belski izraz za opredeljevanje črncev. Moja muzika je črna klasična muzika.« Če pustimo ob strani spornost samega izraza jazz, tako velikopotezni, pompozni in skorajda pretenciozni naslov stoji tu zaradi samozavestne ambicioznosti obsežnega projekta, ki je nastajal izjemno dolgo.

Čeprav gre za samostojni prvenec, Yussef Dayes še zdaleč ni novinec na londonski sceni »novega« jazza, sceni z nerodnim imenom, a hkrati izjemnim ustvarjalnim sunkom, ki se je zgodil ravno v času, ko je Dayes v navezi s klaviaturistom Kamaalom Williamsom sklenil zavezništvo pod imenom Yussef Kamaal in leta 2016 izdal plato Black Focus. Ta je bila hud obet za nadaljnje glasbene pustolovščine dvojca, vendar teh ni bilo. Ravno, ko je na krilih izdanega albuma dobil močan zalet, je tudi razpadel. Williams je založniško dejavnost hitro nadaljeval samostojno, Dayes pač ne. Neihtavo si je vzel čas, leta 2020 izdal še eno ploščo sodelovanja – tokrat s kitaristom Tomom Mischem –, ki je napovedala dodatno mehčanje že tako ne najbolj divjega zvoka glasbenikovega opusa. Njegovo bobnanje je (v živo) pogosto precej frenetično, podivjano in intenzivno, njegova muzika ni.

Black Classical Music obsega kar 19 posnetkov, ki se raztezajo čez približno uro in četrt in na katerih slišimo za pest gostujočih glasbenic in vokalistov, med katerimi je verjetno najbolj znan pihalec Shabaka Hutchings. Vabljivo nezahteven album se zvočno bujno in slogovno toplo, mehkobno in nevsiljivo ziblje med spiritualnim jazzom, soul jazzom, reggaejem, avtohtonimi izrazi londonskega klubovja, že kar nevarno pa se približuje tudi easy listeningu, torej jazzy tapetni glasbi za ozadje, glasbi, pri kateri nič ne zmoti, nič ne preseneti, nič ne kriči, nič ne štrli. Začne se sicer sila obetavno, s pompoznim, himničnim naslovnim posnetkom, po katerem napovemo »huh, zdaj pa prihaja prava zver!«, a se precej motimo. Kmalu namreč sledijo sentimentalna reggaejaška popevka, privlačno nevpadljive soulovske kompozicije, proti koncu pade tudi sadejevsko oslajena vokalna pop balada.

Dayes si je z albumom Black Classical Music zastavil preveč. Je predolg, z vso bohotnostjo nekje po polovici zgubi zalet, in čeprav je produkcijsko suvereno kompakten, manjkajo vrivki domislic, norenja, humorja ali vsaj kakšne opaznejše teme. Še eno v vrsti izrazno prijaznih in neradikalnih poglavij »londonske stvari«, pri katerih ne manjka pop aspiracij.