»Vrnitev zgolj 26 od 7000 ukradenih umetnin je ponižujoče«

Režiserka v dokumentarnem filmu tematizira vrnitev 26 umetnin, ki so bile v času francoske kolonizacije ukradene kraljestvu Dahomey, zdajšnjemu Beninu

V tekmovalni program 74. Berlinala je umeščen tudi novi film francosko-senegalske režiserke Mati Diop, dokumentarec Dahomey. Režiserka tematizira vrnitev 26 umetnin, ki so bile v času francoske kolonizacije ukradene kraljestvu Dahomey, zdajšnjemu Beninu. Diop meni, da je vrnitev 26 umetnin od 7000, kolikor so jih ukradli, preprosto ponižujoče.

Diop se je v zgodovino svetovne kinematografije vpisala kot prva temnopolta režiserka, ki je leta 2019 s filmom Atlantics prejela grand prix v Cannesu.

Njen novi film, ki se poteguje za berlinske medvede, se začne v trenutku, ko 26 umetnin, ki so jih kolonizatorji leta 1892 odnesli iz Dahomeya, leta 2021 potuje iz Pariza nazaj domov. V Beninu zavlada prava evforija, ki kasneje preide v zelo vsebinsko razpravo študentk in študentov, ki se osredotoča na zgovorni dejstvi: lastne zgodovine ne poznajo, sporazumevajo pa se v francoščini, saj jih njihovega jezika niso naučili.

Izobraževalni sistem je kuriran s pogledom Zahoda. Kaj čutiti do vrnjenih ukradenih predmetov, za katere do nedavnega še niso slišali? Je njihova identiteta odvisna od teh umetnin ali nematerialne dediščine, običajev?

"To je narod, ki si mora ponovno prisvojiti svojo zgodovino, ne glede na vse politične agende, in v njej najti nov ponos."

Mati Diop,
režiserke

Miop v filmu ulovi vse tančine kompleksnega problema, ki odpira številna vprašanja in občutke, od vsesplošnega zadovoljstva, da so umetnine spet doma, do besa in ponižanja, zakaj bi morali biti veseli, da jim francoski predsednik Emmanuel Macron pokroviteljsko vrača peščico tistega, kar je že stoletja njihovo.

Režiserka je problematiko želela, kot je povedala, predstaviti na čim bolj otipljiv način, da bi tako prebudila kolektivno pozabo beninskega naroda, ki zdaj tudi s pomočjo vrnjenih predmetov stopa v stik s svojo dediščino. Kot se vpraša eden od študentov, zakaj moram citirati Platona ali Aristotela, da me jemljejo resno?

Metafizična razsežnost filma je glas umetnin, ki iz zamolklih globočin spregovorijo kot duša naroda. To je narod, ki si mora ponovno prisvojiti svojo zgodovino, ne glede na vse politične agende, in v njej najti nov ponos, je na novinarski konferenci še povedala Diop.