Proti generičnosti in dolgčasu

Že dolgo ni bilo o kakšni razstavi umetniških del izrečenih toliko besed kot o razstavi Spekter, ki so jo ob svoji 70-letnici pripravili v Umetnostni galeriji Maribor. Razstava, ki se je odprla 2. februarja, na ogled pa bo kar do 3. decembra 2025, in naj bi razpirala »spekter pogledov, pozicij, oblik v umetniških delih iz Zbirke UGM in v umetnosti razstavne dejavnosti same«, je sprožila živahne debate in komentarje ter konstruktivne dialoge na družbenih omrežjih in celo v pismih bralcev mariborskega časnika Večer. Ti so po eni strani hvalili svežino, dinamiko, raznolikost in drznost postavitve, po drugi pa so se obregnili ob živahne barvne tapete, ki naj bi »razvrednotile umetnine« ter »aranžersko« in ne »umetnostnozgodovinsko« logiko postavitve.

Umetnostna galerija Maribor že dolga leta čaka na nove, večje, sodobne razstavne prostore na Rotovškem trgu. Dokler ne bodo zgrajeni, ena najpomembnejših slovenskih galerij ostaja v pretesni palači na Strossmayerjevi ulici, kjer pa zaradi prostorskih omejitev nima možnosti sočasne postavitve stalne zbirke in večjih občasnih razstav. To vrzel so zapolnjevali z občasnimi pregledi galerijske zbirke, kjer so »v vedno novih konstelacijah del in načinih predstavitve« ponudili »svež premislek o naši zbirki ter zgodovini umetnosti preteklega stoletja v mestu, regiji in Sloveniji«.

Pripravo zadnjih dveh takšnih razstav so zaupali kuratorkama Nadji Gnamuš, ki je pred desetimi leti razstavo 60! Panorama zasnovala okoli vsebinskih in tematskih sklopov, ter Bredi Kolar Sluga, ki je pred štirimi leti razstavo 100+ Vrhuncev postavila v slogovnem in kronološkem zaporedju. Tokrat, ob še enem visokem jubileju galerije, pa so vlogo snovalca postavitve zaupali Davidu Tavčarju. Ta, kot iskreno poudarja tudi sam, po izobrazbi ni umetnostni zgodovinar. Je industrijski oblikovalec, ki se je kljub mladosti (rojen je leta 1993) s svojim delom že dodobra mednarodno uveljavil.

David Tavčar je izziv sprejel in kar leto dni je enkrat ali dvakrat na mesec obiskoval galerijske depoje, kjer je prečesal več tisoč umetnin in jih nazadnje na razstavo umestil približno 250. Ves ta čas so se v njem oblikovale in gnetle zamisli, kako bi mariborskemu občinstvu že videna, pa tudi manj znana in prvič razstavljena dela, ki so v veliki večini nastala v 20. stoletju, predstavil na svež, dinamičen in razgiban način, ki bi »človeka kar vlekel iz enega prostora v drugega«. In čeprav po izobrazbi ni diplomirani umetnostni zgodovinar, mu je študij na dunajski Šoli uporabnih umetnosti, kjer je obiskoval predmete zgodovine umetnosti in arhitekture ter kulturne antropologije, omogočil, da se je učil tudi o kuratorskih praksah in različnih načinih razstavljanja umetnosti skozi zgodovino.

Zato si je kot osrednje vodilo zastavil prevpraševanje ideje standarda. »Zdelo se mi je, da je celoten galerijski prostor s svojo poznobaročno arhitekturo, lepimi proporci in parketom odličen ne samo za prikazovanje umetnin, pač pa tudi za raziskovanje in pregled različnih možnosti postavitev umetniških del, kot jih poznamo v zgodovini,« pravi. »Prevpraševanje, kakšen način razstavljanja je danes sploh še relevanten.«

Da je razstava sprožila burne debate in izmenjavo različnih mnenj, se mu zdi fantastično. »To je bil tudi cilj,« pravi, »želel sem spodbuditi ljudi, da si pridejo pogledat razstavo, da se pogovarjajo o umetnosti in vseh raznolikih možnostih razstavljanja.« Pri tem zavrača očitke, da je umetniška dela postavil na ogled naključno, intuitivno ali zgolj po ključu formalizma, saj precej umetnin na razstavi vstopa v dialoge z drugimi ali tvori tematske sklope. »Vsak izmed prostorov je bil postavljen premišljeno in nič ni bilo prepuščenega naključju ali kakšnim mojim ekscesom.«

Z navpičnimi barvnimi črtami, pred katerimi visijo slike Metke Krašovec in Ksenije Čerče, ni želel šokirati ali razvrednotiti prikazanih umetnin, pač pa poudariti njihov vizualni učinek, zlasti zato, ker ne gre za dela, ki bi jih mariborsko občinstvo videlo prvič. Pravi, da je v tem prostoru »želel ustvariti popolno vizualno nasprotje tam razstavljenim delom«. »Črna črka je najbolje vidna na belem papirju, svetlo modra horizontala Metke Krašovec pa na oranžni vertikali. To ni stvar ideologije, temveč barvne teorije in povezave možganskih sinaps.«

David Tavčar se kot oblikovalec lahko pohvali s sodelovanjem s prestižnimi blagovnimi znamkami. Med njimi so podjetje z večstoletno tradicijo Leitner Leinen, ki proizvaja luksuzne žakardne tkanine iz čistega lanu, ali pa manufaktura porcelana Augarten in ena najbolj priznanih blagovnih znamk svetil na svetu Artemide. Njegova dela so del stalne zbirke v avstrijskem Schloss Hofu ter Orisu Kući arhitekture v Zagrebu. Leta 2019 je za blagovno znamko AZ Factory, ki jo je ustanovil preminuli priznani modni oblikovalec Alber Elbaz, oblikoval pižamo, ki se lahko prelevi tudi v dnevno oblačilo, nosila pa jo je celo britanska filmska zvezdnica Tilda Swinton. Od takrat med svoje naročnike šteje tudi dva največja modna konglomerata na svetu.

Šolal se je na Dunaju in si najpomembnejše poslovne priložnosti ustvaril prav tam, a v zadnjih letih navdušuje tudi s projekti na domačih tleh, na primer s celostno grafično in vizualno podobo prenovljenega Hotela Grand Koper.

Imen blagovnih znamk, s katerimi sodeluje, med pogovorom ne omenja, raje pripoveduje o principih, postopkih in čarih oblikovanja. »Ne maram slovenske obsedenosti z (dragimi) znamkami,« hitro navrže, »ta fiksacija z logotipi res ni zdrava. Ljudje bi morali kupovati, kar jim je všeč, ne glede na znamko. Ta ideja pripadnosti logotipu se mi zdi moralno sporna, in če mi ni treba, je ne bom podpiral.« Je jasen in luciden sogovornik s trdno izdelanimi stališči in okusom. In nerad okoliši. Morda zato, ker se je že v poznih najstniških letih kot mlad perspektiven oblikovalec moral znajti na tako konkurenčnem umetniškem trgu, kot je dunajski, morda zato, ker ima za seboj kljub komaj tridesetim letom že več kot desetletje delovnih izkušenj. In dobro ve, v čem je resnično dober.

Čeprav je že od nekdaj rad risal, se je vpisal na bolj naravoslovno usmerjeno Gimnazijo Bežigrad v Ljubljani, saj ga je od nekdaj »privlačila ideja študioznosti in pridobivanja znanja«. V zadnjem letniku gimnazije se je njegova ljubezen do umetnosti in oblikovanja še utrdila in odločil se je za sprejemne izpite na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Vmes je v stik z vizualno umetnostjo prihajal kot čuvaj v Moderni galeriji, prakso je opravljal v oglaševalski agenciji in pri sedemnajstih poklical na uredništvo Modne Jane, tja prinesel svoje risbe in nekaj mesecev zanjo ustvarjal modne ilustracije.

Kljub temu da je bil sprejet na Fakulteto za arhitekturo, se je prijavil še na sprejemne izpite na dunajsko Šolo uporabnih umetnosti, slovito Angewandte, in bil med prijavljenimi z vsega sveta izbran v letnik zgolj štirih študentov. Hitro je vzljubil avstrijsko prestolnico in ta je vzljubila njega. V prvem letu študija je »sprejel vsako službo in delal čudo enih stvari. Prijavil sem se na vsak natečaj in na enem tudi zmagal, dobil sem čudovito priložnost poslikati štiri etaže stenskih ploščic v ogromni delikatesni trgovini Merkur Hoher Markt v bližini Štefanovega trga. Risal sem vse poletje in še danes je to eden mojih najljubših projektov. Všeč sta mi moja takratna neomajna vera v uspeh in zagnanost, ki je danes v tej obliki gotovo nimam več. Zdaj sem precej bolj pesimističen.«

Eden teh produktov mladostniške ambicioznosti in zagnanosti je bila serija Dunajski spominki (2013), katere del so tudi solnice in poprnice v obliki penisa s cvetnim vzorcem princa Evgena Savojskega, ki jih je leta 2014 odkupil muzej nekdanje prinčeve rezidence Schloss Hof. »Na Angewandte sem dobil nalogo, da izdelam dunajski suvenir s konkretnim vzorcem princa, ki je bil zbiratelj porcelana. In ker je suvenir po definiciji nekaj nepotrebnega, sem se odločil, da izdelam serijo petih popolnoma različnih objektov, ki bi služili kot ’conversation starter’. Takrat je bila dunajska publika bolj konservativna, zato sem se premišljeno odločil, da izvedem manjši škandal,« pravi oblikovalec in dodaja, da je bilo to še pred zmago Conchite Wurst na Evroviziji. Pri tem je vedel, da mora biti vse skupaj zelo dobro in fino izvedeno in z izredno zapletenim desetdelnim kalupom je ustvaril pet ročno emajliranih porcelanastih obeliskov. »Zadeva se je obrestovala in bila v vseh lokalnih časopisih, dela pa je odkupil muzej, kjer so tudi pravilno kontekstualizirana, saj gre za lepe taktilne objekte brez prave funkcije, ki spadajo v vitrino. Bi to naredil zdaj? Nikakor. Duh časa je drugačen in ne vidim smisla v tem, čeprav bi jih lahko prodal na stotine, saj večkrat na mesec dobim elektronsko sporočilo, zakaj tega ne proizvajam več.«

Od kod vsa ta ambicioznost? »Obiskoval sem državno šolo na Dunaju, ki je kljub ugledu in slovesu brezplačna, in če sem že bil blažen s to priložnostjo, sem si rekel, da bom iz nje iztisnil kar največ,« pravi. »Bil sem super tabula rasa, na Dunaju nisem poznal nikogar. Moja ideja je bila, da sem karseda komunikativen in poskušam najti ljudi s podobnimi interesnimi sferami, obenem pa sem bil izredno zagnan in veliko mi je bilo do dela.« Šola mu je dala ogromno. Lačen znanja je obiskoval vsa možna predavanja in se seznanjal s študenti različnih smeri, kar mu je bilo izredno dragoceno, saj je spoznal mnoštvo različnih pogledov na umetnost in oblikovanje in »kako nekdo k istemu objektu lahko pristopa popolnoma drugače kot ti«.

Zakaj je izbral študij industrijskega oblikovanja in ne arhitekture, grafičnega ali unikatnega oblikovanja? Ker mu je všeč ideja industrijske proizvodnje, zato se je že zgodaj navdušil nad tekstilom in porcelanom. In predvsem, »ker mi je všeč ideja odgovornosti«, pravi. »Oblikovanja ne vidim kot umetnost, pač pa kot socialno dejavnost. Industrijsko oblikovanje je ogromna odgovornost. Tu ni naključij, ker če za teboj stoji cela tovarna ali podjetje, potem ne morejo biti delovna mesta stotin ljudi odvisna od tvojih kapric ali eksperimentov. Dizajn mora funkcionirati tehnično in vizualno, da se bo prodajal in s tem zagotovil pošteno plačilo vseh vpletenih v verigi, od računovodje do snažilke.«

Njegova najljubša stranka je zatorej podjetje, za katero je prepričan, da so vsi zadovoljni s plačilom in odnosom do njih. In kjer ve, da s produktom ne dela nobene škode. Kjer gre pri izbiri materiala, barv in pigmentov ter prevoza surovin za čim manjši okoljski odtis, kjer ni vpleteno izkoriščanje delovne sile. »Produkte, ki so na trgu zelo poceni, je nekdo drago plačal,« pravi. »Pa naj gre pri tem za podplačanost in izkoriščanje delavcev iz ’tretjega sveta’ ali otroško delovno silo, s takšno proizvodnjo se dela nepopravljiva škoda. Nič ni poceni.«

Odkrito prizna, da je deloholik in da je delo njegovo življenje. Ima že precej stalnih naročnikov, s tekstilnim podjetjem Leitner Leinen denimo uspešno sodeluje že osem let.

Njegovo vodilo je vedno stranka. »Pri delu se popolnoma znebim svojega ega. Zato tudi delam toliko različnih projektov,« pravi oblikovalec. »In povsem irelevantno je, kaj je meni lepo, razmišljam zgolj o tem, da bo nekaj dobro. Moje poglavitno vprašanje je, kako lahko kot profesionalec s svojo izobrazbo in izkušnjami dam stranki ali naročniku tisto, za kar mislim, da je najbolje zanj. Vem, kaj znam narediti in česa ne. Zato veliko stvari tudi odklonim.«

Pomembno je, da si ustvari natančno predstavo o tem, kdo je njegova stranka. »Najraje prisluhnem že obstoječim statistikam, na kaj se stranke odzivajo, a te velikokrat ne obstajajo in je treba stvar temeljito raziskati. Izjema so modni konglomerati, kjer je trg dodobra raziskan in za vse obstaja statistika. In prav bizarno je, kako držijo klišeji.« Do potankosti si mora predstavljati, kakšna je njegova stranka – kako je videti, kako se oblači in prehranjuje, kakšen avto vozi, če ga sploh vozi, kaj počne v prostem času, če ga ima – in vsi ti dejavniki vplivajo na videz in funkcijo končnega produkta. »Pri tem je včasih prisotnih še nekaj zanimivih parametrov, na primer to, da se nekatere barve prodajajo bolje kot druge, da ne smeš uporabljati vizualnih simbolov, ki bi koga lahko užalili ali mu vzbudili nelagodje, ali pa živali, ki bi jih lahko povezovali z določeno ostrino ali agresijo. In včasih se izdelek v veliki meri formulira že sam od sebe.«

Všeč mu je ideja skromnosti, efemernosti, krhkosti, zato je velik ljubitelj porcelana, stekla, fotografije. Predmetov, za katere je treba skrbeti, jih čuvati in ohranjati. Privlači ga sožitje močne sporočilnosti in krhkosti materiala. In njegovega staranja. »V želji sodobnega človeka po posedovanju predmetov in nepotrebni kupni moči vidim povezavo z zavračanjem lepote starega in obrabljenega,« pravi oblikovalec, ki prizna, da ima precej njegovih šalov in puloverjev luknje, pa mu zato niso nič manj všeč. »Staranje materialov je naravno in lepo, je patina, del življenja. Ta mentaliteta nam manjka in to je problem, ki velikokrat vodi do multikonzumerizma.«

Kot navdušen zbiratelj umetnin rad podpre delo avtorjev svoje ali mlajše generacije, ki ga neredko navdušijo s svežino izraza in idej. »Mislim, da mora biti dobra umetnost narejena v duhu časa,« pravi. »Če kdo danes gradi arhitekturo v slogu renesanse, je to zame umor kreativnosti, ker v tem ne vidim nobenega smisla. Vedno sem za izboljšave, a močno proti ideji generičnosti, dolgčasa in poustvarjanja obstoječega, ker v tem ni nobenega napredka.«

Postavitev zbirke Umetnostne galerije Maribor v galerijski prostor zagotovo spada med enega njegovih najljubših projektov. Ker je imel privilegij prečesati bogato zbirko po dolgem in počez, ker mu je blizu ideja skrbi, odgovornosti in ohranjanja dediščine, ki jo imajo muzeji. In ker je s spektrom različnih odzivov, ki jih je razstava sprožila v javnosti, spoznal, da je tudi pri nas ljudem za umetnost mar.

Razstava:
Spekter: 70 let Zbirke UGM
Kje: Umetnostna galerija Maribor, Maribor
Kdaj: do 3. decembra 2025