TV komentar / Kako se je Marjan Šarec kislo veselil, da gre v Bruselj za poslanca

V očeh povprečnega državljana Slovenije je služba evropskega poslanca sanjska služba. In iskreno povedano: mogoče nam gredo tudi zato te volitve v evropski parlament malo na živce. Ker glasujemo o tem, kdo bo dobil 9K evrov vredno službo za pet let in potem še slaba dva tisočaka dodatka k pokojnini, ko bo prišel ta čas, pri čemer se sploh ne ukvarjamo s tem, da vsi poslanci dobijo še okoli pet tisoč evrov na mesec, tako za zraven, za stroške doma. Malo smo zavistni, kajne, ko pomislimo na to? Malo nam je težko podariti to tem ljudem, ki jim gre že tako dobro, se nam zdi. Sploh če gre ves ta denar ljudem, ki so že poslanci v slovenskem državnem zboru, kar tudi ni najbolj trda služba na svetu.

In zato so kandidati, ki so izvoljeni, tudi srečni. Kdo ne bi bil? Vsi bi bili srečni, če bi bili izvoljeni v Bruselj. Pač ugledna služba je. Evropski parlament je jedro demokracije. Dobro je biti del te institucije. Življenjska prelomnica je to. Biti eden od 720 Evropejcev – pač res je dobro. Pozitivno, dobro, ugledno, drugače.

In tako je bilo tudi to nedeljo zvečer. Toliko veselih novih poslancev še nikoli nismo videli v Sloveniji – ker jih pač še nikoli nismo tako veliko izvolili. Le en kisel obrazek je skazil to podobo raja in nam sporočal, da življenje vseeno ni cvetoče polje. Kako je zategovalo obraz ministra za obrambo Marjana Šarca! Trudil se je uporabiti vse trike, ki se jih je naučil kot marljivi študent AGRFT, a kaj, ko ga obrazne mišice niso ubogale, vsake toliko se je revežu stemnilo pod očmi, usta pa ukrivila v spoznanje, kaj da ga je pravkar doletelo! Nič več ne bo represivni minister, nič več varovana oseba, konec je z blindiranim vozilom, doma je obljubil, da ne bo izvoljen, konec je dramatičnih prihodov in častnih straž. Odslej bo le še eden od 720 poslancev evropskega parlamenta, v tistem groznem Bruslju, kjer ga nihče ne pozna, domači Kamnik pa bo daleč. Še huje, odslej ga spet čaka duha moreče poslansko delo, ki ga je preziral že takrat, ko je moral zapustiti mesto premiera.

Mi pa smo uživali. Preklapljali med POP TV in TV Slovenija, da bi le ujeli še kakšno izjavo Marjana Šarca. Ki v nekem trenutku ni mogel več in je kar povedal, da ne bo povedal, kaj si res misli o tem, kar se je zgodilo. Saj s tem je vse povedal, smo se nasmihali izjavi, za katero je bil prepričan, da je bila diplomatska in prebrisana hkrati, pa res ni bila. Res ni bil pripravljen na to. In prav videlo se je, da se ne more odločiti, ali so ga »njegovi«, torej njegov državni sekretar Damir Črnčec in predsednik stranke Robert Golob, spet enkrat pripeljali žejnega čez vodo ali gre res za splet okoliščin, smolo, nehoteno zmago.

Pet let bo imel Šarec časa, da pretuhta, ali so se ga znebili. Pet let bo lahko to razmišljal v Bruslju in na letalih, pet let bo lahko tuhtal, kolikokrat se mu je to že pred tem zgodilo, pa se mu je zdelo, da se je vse sam odločil.

A ena tolažba obstaja. Tudi Branko Grims ne ve, da se ga je Janez Janša znebil, ko odhaja v Bruselj. Tudi on misli, da se je vse to sam odločil.