Komentar / Nogomet

dr. Bogomir Kovač

5. 7. 2024  |  Mladina 27  |  Ekonomija

Evropsko prvenstvo v nogometu v Nemčiji je sredi poletja 2024 v EU zasenčilo vse druge politične dogodke. Nogomet je te dni preprosto edina prava politično-ekonomska tema, vsa pozornost javnosti je usmerjena vanj. Dokaz več, da je nogomet izjemno kompleksen, globok in vpliven sociokulturni fenomen. Kot vodilni svetovni šport je v marsičem nekakšen opij ljudstva, toda zagotovo edina religija, ki ne pozna ateistov. Za Nemčijo je evropsko prvenstvo dobrodošel politični obliž v grozeči ekonomski recesiji in težavah koalicijske vlade. Slovenska uvrstitev v izločilne boje osmine finala, celo končni poraz s Portugalci, meji na nogometni čudež. Slovenija se je ob njem poenotila, politično mitologijo »stopiti skupaj« je veliko bolj avtentično kot strankokracija Goloba ter Janše uresničil Kek s svojim moštvom. Napredovanje Slovenije in izpad Hrvaške in Srbije je tudi v balkanskem kotlu dokaz, da se je svet okoli nas resnično postavil na glavo.

O nogometu danes vemo domala vse. Relativno preprosta in dostopna igra nasprotnih moštev, toda tehnično in taktično kompleksna, predvsem pa nepredvidljiva. In to ji daje široko socialno legitimnost in visoko športno vrednost. Nogomet v nasprotju s splošnim prepričanjem ni evropski izum. Kitajci so ga v antičnih časih prvi uporabili za urjenje vojakov. Usnjena žoga in nasprotni gol, napad in obramba, spretnost preigravanja in varanja so bili del vojaških veščin in ne miroljubnega športnega merjenja moči. Nogomet se je v različnih oblikah ljudskega brcanja žog stoletja spontano in nepovezano širil po svetu. Šele Angleži so mu s tradicionalno imperialno inovativnostjo dali okvir moderne igre s pravili in sodniki, kakršno poznamo še danes. Davnega leta 1863 so organizirali prvo uradno tekmo in istega leta smo dobili tudi prvo nogometno asociacijo (FA), zametek sedanje svetovne, tudi evropske organizacije (FIFA, Uefa). V teh stopetdesetih letih je nogomet postal najbolj razširjen in popularen šport, igra ga več kot 250 milijonov registriranih igralcev v 200 državah sveta, vrhunske nogometne športne dogodke spremlja 3,5 milijarde ljudi. Toda zakaj je ravno nogomet postal globalni kulturni in športni fenomen?

Odgovori niso posebno težavni, omenimo zgolj štiri. Nogomet je najprej glede opreme nezahteven šport: žoga, odprt prostor, improviziran gol in že ga igrate povsod, na dvorišču, ulici, travniku ali posebnem igrišču. Nogomet je socialno dostopen vsakemu – in to je temelj njegove demokratičnosti. Drugič, nogomet je kolektiven šport, za žogo se podi 22 igralcev, združuje ljudi ob in na igrišču. Ogromno so za popularnost tega športa storili mediji, največ televizija, tudi digitalna omrežja. Navijaštvo, zlasti na ravni meddržavnih tekmovanj, dobiva značaj množičnih družbenih gibanj. Od tod izhaja široka legitimnost nogometa. In tretjič, nogomet je zaradi dolžine in razsežnosti igre, tudi težavnosti doseganja zadetkov, eden najbolj nepredvidljivih športov. Tukaj so lahko šibkejši nasprotniki presenetljivi zmagovalci, favoriti pa poraženci. Urugvaj, majhna država treh milijonov ljudi, je dvakratni svetovni prvak. To povečuje strasti, buri domišljijo nogometnih privržencev, športna negotovost spodbuja tekmovalnost. Vse to je nogometu odprlo široko pot komercializacije. Zato na koncu nogomet poganja kapital, klubi so korporacije s tržno vrednostjo in blagovnimi znamkami, profesionalni igralci imajo tržne cene, z njimi kupčujejo kot z blagom. Razvpiti prehod Mbappeja iz PSG v Real Madrid skupaj z bonusi presega 200 milijonov, skupni evropski nogometni trg pa 30 milijard evrov. Kapital je torej še ena stran njegove globalne popularnosti in vpliva. Sklep je na dlani. Nogomet je velik biznis in hkrati del naše družbene identitete. Oboje ustvarja prepričljivo celoto njegove globalne uspešnosti.

Nogomet je hkrati poln zanimivih zgodovinskih zgodb. Socialistična Vzhodna Nemčija je na svetovnem prvenstvu leta 1974 spektakularno premagala kapitalistično Nemčijo. Dvajset let pozneje prve države ni bilo več, športna poraženka pa je postala zgodovinska zmagovalka. Nemčija je organizirala letošnje prvenstvo ekonomsko racionalno, v strogih ekonomskih pogojih, nobenih posebnih investicij, deset urejenih, delno prenovljenih stadionov odraža zapleten ekonomski položaj Nemčije. Njena rast je nižja od večine visokoindustrijskih držav, težijo jo zavožena energetska politika, industrijska globalizacija in padec konkurenčnosti. Nogometno prvenstvo je lahko obliž za nemški turizem, milijarda dodatnih prihodkov tujcev in še nekaj domače potrošnje ne more spodbuditi 0,2 odstotne gospodarske rasti na polovici leta. Morda bi se z nemško zmago povečal nemški ugled, toda poslovni barometer je za zdaj negativen. Skratka, Euro 2024 za Nemčijo ni rešitev, a tudi ne obremenitev.

Slovenska nogometna evforija je za trenutek zasenčila slovenske notranjepolitične zdrahe, zunanjepolitične diplomatske zdrse in probleme z vedno večjo disfunkcionalnostjo javnih služb, od javne uprave do zdravstva. Če je Kekova nogometna četa učinkovito spremenila svoj razvojni model, državi to že desetletje in pol ne uspeva. Če so bili nogometaši samozavestni in konkurenčni v spopadu z velesilami, je naša politika na mednarodnem prizorišču drugorazredni akter. Če so nogometaši vsevprek govorili trezno in spoštljivo do sebe in drugih, prazno govoričenje naših elit zgolj razkriva banalne nesposobnosti upravljanja in vodenja te države. Zato nogomet danes ni ogledalo slovenske družbe. Lahko pa je Kek za Goloba in Janšo kažipot, kako spremeniti razvojni pristop države in Slovenijo postaviti na evropski zemljevid. V športu očitno dosegamo tisto, česar nam ne uspe drugod, z vizijo, strateškim pristopom, boljšim vodenjem in dejansko podporo ljudi. To je formula političnega uspeha in lekcija za naslednje volitve. Za tistega, ki jo bo razumel, seveda.