TV komentar / Direktorjev preporod

Težko je danes soditi, ali je bil res največji problem RTV Slovenija ravno predsednik uprave Zvezdan Martić – ki je odstopil pred mesecem dni, ko je postalo jasno, da kolektiv in tudi programski svet upravičeno zavračata njegov predlog, da bi članica uprave postala članica ekipe, ki je pod Janševim patronatom sodelovala pri izživljanju nad zaposlenimi in novinarstvom. Vemo pa, da zagotovo danes nista problem RTV Slovenija le odsotnost uprave s polnim mandatom in kolektiv, ki ga res lomi, ampak tudi sam programski svet. Naj izrečemo, da še vedno podpiramo sedanjo ureditev, po kateri programski svet predstavljajo predstavniki civilne družbe in zaposlenih, a vendar od njih nismo pričakovali takega pametovanja, cinizmov, nesramnosti, izživljanja, arogance – in predvsem vsevednosti. Žal novi svetniki ne vedo kaj dosti o upravljanju. Še manj vedo o upravljanju ljudi. Še manj o upravljanju kadrov. Tako nekdo, ki ve, kam želi pripeljati hišo v res zagatnem stanju, pač ne ravna. Žal tudi nimajo elementarne skromnosti, da bi se nevednosti zavedali, gre namreč za izredno težko nalogo, pri kateri pa – to bi lahko vedeli – prav tak pristop le še poslabšuje stanje. RTV je pač ranjena hiša in ranjeni so tudi njeni ljudje.

In Martić? Je pač odstopil. Njegov mandat, kljub košu neumnosti, ki ga je pridno polnil, pa ni bil tako slab. V slabem letu je stabiliziral poslovanje, dal normalne ljudi na vodilne funkcije, zaključil stavko. Ne bomo ga objokovali, ne bomo ga pa tudi po nepotrebnem črtili. Še več: nad njegovimi dejanji po odstopu smo naravnost navdušeni. Ni si namreč, kot je v javnem sektorju in na RTV v navadi, izboril sinekure in pisarne, v kateri bi pestoval izgubljeno funkcijo, ampak se je takoj odpravil delat. In postal eden od voditeljev nedeljskih Intervjujev. Seveda nas je kar malo zaskrbelo, sploh ko smo videli, da bo prvi gost upokojeni košarkar Goran Dragić. Mar ni to termin za resne pogovore, nas je srbelo za ušesi, ko so se pojavili oglasi za njegov prvi intervju. A je bilo naravnost odlično, končno se je nekdo s športnikom pogovarjal normalno, lahko smo gledali tudi tisti, ki športa ne čutimo ne kot nacionalno ne kot kavč obveznost, pogovor je bil dinamičen, vprašanja dobra, avtor pripravljen, ni bilo dolgih duhamornih odgovorov, ki nas ubijajo pri Jožetu Možini (ta se še na noben pogovor ni pripravil, res ne). Martić je bil tudi televizičen (torej se je njegov obraz premikal, telo pa tudi), še intervencije z odpiranjem piškotov in streljanjem na koš so nam bile všeč. In res nam je bilo všeč Martićevo sporočilo hiši in svetu: takole se dela televizija. Ja, prav ima. On jo zna delati.

Znati se pobrati – to je vrlina. Kuhati mulo in zamere, kazati moč – pa je nezrelo. Saj to vedo člani programskega sveta?