TV komentar / Morda ne najboljši intervju, a brez dvoma vreden zbranega gledanja, morda tudi dvakrat

TV Slovenija nadaljuje serijo nenavadnih intervjujev – ali pa recimo raje drugačnih intervjujev – v svoji »prime« intervjujski oddaji. Tako je bil gost tokratnega nedeljskega intervjuja po Goranu Dragiću gledališki in filmski igralec Lotos Vincenc Šparovec, Edvard Žitnik pa ga je v studio pripeljal le zato, da bi povedal svojo mladostniško zgodbo, ki jo je sicer na gledališke deske postavil v obliki monodrame Človek v morju. Seveda, Lotos Vincenc Šparovec je markanten človek, tak je bil že kot najstnik, in večina ljubljanske populacije, s katero je Lotos Vincenc Šparovec odraščal, to zgodbo tudi dobro pozna. A res je, javno o njej ni nikoli govoril, se je pa o njej vseeno veliko govorilo, sploh v tistih letih po dogodku, in postala je ena od urbanih legend male slovenske prestolnice.

Naj torej na hitro povzamemo zgodbo: Lotos Vincenc Šparovec je v času svojega študija poleti delal na ladjah, dober denar se je dal zaslužiti v mesecu, dveh, poleg tega pa Šparovcu morje ustreza, potrebuje ga, dobro se počuti sredi neskončnega obzorja. In tako je pri 21 letih odšel na plovbo z Bočno, ladjo Splošne plovbe (da, to je bilo takrat, ko smo še imeli svojo ladijsko družbo in tudi letalsko družbo, kot je pravilno opazil Edvard Žitnik), med delom na boku ladje pa se je vrv utrgala in Lotos Vincenc Šparovec je zgrmel v vodo. Več od tega, kot da so ga rešili (kar je nekako očitno, glede na to, da je še vedno z nami), ne bomo razkrili – oglejte si raje intervju ali monodramo, lahko pa tudi oboje, pri čemer je monodrama boljša izbira.

Intervju je bil namreč sam po sebi super ideja in tudi ni bil slab. Lotos Vincenc Šparovec je namreč markanten (ja, to smo že napisali), predvsem pa je dober pripovedovalec. Ampak Žitniku vodenje pogovora ni šlo najbolje, čeprav je garal kot konj in se ves čas neizmerno trudil. Kaj se je v bistvu zgodilo? Zdi se, da je bil Žitnik v neskončnih skrbeh, ali bo Šparovec znal na ekranu povedati to zgodbo tako živo, kot jo sicer pripoveduje, zato ga je ves čas preveč usmerjal, mu govoril »Pripovedujte nam …«, kot bi hotel ustvariti vzdušje iz monodrame, kot bi hotel v studiu ustvariti vzdušje na ladji in v vodi – da je bilo na koncu to njegovo ravnanje videti, kot da nam razlaga vic. Saj veste, obstajajo ljudje, ki nam ob vsakem koščku vica povedo, na kaj moramo biti pozorni, preden nam povejo naslednji stavek. In ravno to je v trudu, da bi ustvaril razpoloženje, delal Žitnik. In le Šparovčeva izjemna zbranost, ko je videl, kaj se dogaja z voditeljem, a ostal miren, je rešila oddajo. Ker najhuje je bilo ravno to, da bi Šparovec ta intervju lahko odpeljal celo brez voditelja – in prav zato bi mu moral Žitnik samo pustiti, da govori, vmes bi morda vzklikal le: »Res!«, »Ne!«, »Strašno!«, in podobno, pa bi se intervju oziroma Šparovčev nastop zgodil sam od sebe.

A še enkrat. Vseeno si velja pogledati ta pogovor. In Žitnikova izbira je bila kljub vsemu dobra.