Uprizoriti neubesedljivo

»SARAJEVO, 23. maja 1993 – Na bregu sarajevske reke Miljacke ležita mrtva zaljubljenca, združena v poslednjem objemu. Že štiri dni ležita v bližini mostu Vrbanja, na opustošenem območju sredi razstreljenih ruševin, odlomljenih drevesnih vej in visečih električnih vodov.« Tako nekako se glasi začetek poročila, ki ga je za agencijo Reuters med obleganjem Sarajeva napisal ameriški novinar in vojni poročevalec Kurt Schork; takšen je začetek zgodbe o »sarajevskih Romeu in Juliji«, zasidrane v kolektivni spomin prebivalcev Bosne in Hercegovine in drugih ozemelj nekdanje skupne države. Dolgoletni par, 24-letna Admira Ismić in 25-letni Boško Brkić, Bošnjakinja muslimanske vere in pravoslavni Srb, sta se v vrtincu vojne in etničnih napetosti odločila iz okupiranega mesta pobegniti v Beograd, a ju je na mostu Vrbanja, na »nikogaršnjem ozemlju«, ustrelil do danes še neidentificirani ostrostrelec. Najprej naj bi bil zadel Boška, ki naj bi bil na mestu mrtev, nato pa še Admiro, ki je zmogla dovolj moči, da se je priplazila do Boška, roko položila čez njegov hrbet in umrla zraven njega.

Podobo objetih pokojnikov je v objektiv ujel ameriški fotograf in fotoreporter Mark H. Milstein, ki je bil s Kurtom Schorkom v bližini mostu Vrbanja. Boškova in Admirina zgodba bi se najverjetneje izgubila v množici zgodb številnih brezimnih in anonimnih žrtev vojne, če ne bi bilo fotografije in poročila, ki sta ju Američana poslala v svet. Svetovni mediji so zgodbo pograbili in iz nje napravili senzacijo, saj naj bi šlo za neomajno ljubezen, ki jo je pokosila vojna, poosebljenje sožitja različnih narodov in veroizpovedi, simbol vseh žrtev obleganega Sarajeva. »V državi, ki je pobesnela od vojne, sta bila Boško in Admira nora drug na drugega,« je med drugim zapisal Kurt Schork. Leto po njuni smrti je premiero doživel dokumentarni film Romeo and Juliet in Sarajevo (Romeo in Julija v Sarajevu), ki ga je podpisal z oskarjem nagrajeni filmski ustvarjalec John Zaritsky, njuno zgodbo pa je ovekovečila celo kultna sarajevska skupina Zabranjeno pušenje, saj je v skladbi, izdani leta 2013, med drugim pela: »Sjećam se sudbina mnogih, u gradu ispod Trebevića, ali Boško i Admira, to je već bila filmska priča.« (Spominjam se usod številnih iz mesta pod Trebevićem, toda Boško in Admira, ta dva sta bila filmska zgodba.)

Novinarja Kurta Schorka, ki je poročal o številnih spopadih po vsem svetu, med drugim je bil v Iraku, Čečeniji, iraškem Kurdistanu, Šrilanki in Vzhodnem Timorju, so leta 2000 ubili v Sierri Leone med poročanjem za agencijo Reuters. Na njegovo željo so polovico pepela prenesli v Sarajevo in ga pokopali zraven Admirinega in Boškovega groba na pokopališču Lav v Sarajevu, druga polovica je pokopana v Washingtonu zraven groba njegove matere. Kurtu Schorku so postumno podelili tudi državljanstvo Bosne in Hercegovine, po njem pa poimenovali celo eno od sarajevskih ulic.

Živa Bizovičar (1998), ena naših najprodornejših gledaliških režiserk mlajše generacije, je na Boškovo in Admirino fotografijo, vsebinsko in idejno podstat prihajajoče uprizoritve v Slovenskem mladinskem gledališču, naletela po prebiranju dela Pogled na bolečino drugega (Regarding the Pain of Others, 2003) ameriške filozofinje, pisateljice in borke za človekove pravice Susan Sontag. V eseju se avtorica sprašuje, kako javnost dojema vojne fotografije, kakšen namen in vpliv sploh ima ta fotografska zvrst, pri čemer razmišlja tudi o vlogi in odgovornosti vojnih poročevalcev in fotoreporterjev. To je gledališko ustvarjalko spodbudilo k razmisleku, kakšno mesto ima uprizarjanje bolečine na odru. Prvotno zamisel, da bi uprizoritev utemeljila na več vojnih fotografijah, je opustila, ko je naletela na Boškovo in Admirino fotografijo, zaradi katere so ju v medijih pogosto imenovali sarajevska Romeo in Julija – na zgodbo, ki jo je bila prvič slišala konec osnovne šole, ko je s starši obiskala Sarajevo.

Ena sama podoba je kar naenkrat ponudila mnoštvo potencialnih točk obravnave in med seboj prepletenih vprašanj: Kako doživljamo bolečino drugega? Na kakšen način poteka naracija neke vojne? Kakšno retoriko pri tem uporabljajo mediji in kakšne posledice ima to za percepcijo javnosti in izoblikovanje mitologij? Predvsem pa ji je podoba ponudila izhodišče za refleksijo o etičnosti vojne fotografije, ki je po eni strani ključni dejavnik pri odstiranju in usmerjanju žarometov v (pogosto prikrite) vojne grozote ter pri ozaveščanju in opominjanju nanje, hkrati pa nosi veliko odgovornost pri načinu poročanja o teh dogodkih, ki pogosto lovi ravnotežje na tanki brvi med novinarstvom in senzacionalizmom.

Boškovi in Admirini posmrtni ostanki so na mostu ležali osem dni, preden jih je odnesla srbska vojska. Po poročanju Kurta Schorka je v njuni bližini ležalo še eno truplo moškega, ki je bil ustreljen pet mesecev prej, »tako strohnelo, da so bila oblačila videti, kot bi bila votla«. O njem ne vemo ničesar. To je režiserko spodbudilo tudi k premisleku, »ali so nekatere zgodbe, nekatera življenja pomembnejša od drugih«. Skratka, kopica vprašanj brez odgovorov, ki so se pred njo razmahnila in jim ni mogla priti do konca, so jo začela intrigirati tudi kot odrski princip – kaj se zgodi, ko »ne izpelješ zaključkov, pač pa postavljaš nova vprašanja, menjaš strategije in poskušaš predmet obravnave gledati z različnih zornih kotov. Oder namreč vse to prenese.«

Avtorski projekt je delo zdaj že ustaljenega tandema, ki ga sestavljata Živa Bizovičar in dramaturg Nik Žnidaršič (sodelovala sta že pri nagrajenih uprizoritvah Žene v testu v produkciji SNG Drama Ljubljana in Juriš v produkciji SLG Celje), v predstavi nastopajo Primož Bezjak, Nataša Keser, Boris Kos, Kaja Petrovič in Stane Tomazin. Za kostumografijo je poskrbela Nina Čehovin, za glasbo in oblikovanje zvoka Gašper Lovrec, Dorian Šilec Petek pa podpisuje scenografijo in video. Ta ima pomembno vlogo v uprizoritvi, ki med drugim z rekonstrukcijami dokumentarnega gradiva poteka tudi v fotografskem studiu. Najmočnejše vprašanje za mlado režiserko, ki jo zanima avtorsko, snovalno, dokumentarno gledališče, v projektih pa se pogosto ukvarja z reprezentacijo zgodovine, je bilo, kako lahko tudi sama kot gledališka ustvarjalka etično in odgovorno posega po tovrstnem zgodovinskem gradivu, ne da bi ga eksploatirala. Kako biti družbeno odgovorni in vpeti v dogajanje, hkrati pa se izogniti krivičnosti, manipulaciji, banalizaciji in senzacionalizmu. S kakšno pravico pripovedujemo zgodbe mi, ki jih nismo (do)živeli? A tudi druga možnost – črtati zgodovinske dogodke iz sodobnih uprizoritvenih pripovedi, je korak nazaj v razumevanju kompleksnosti preteklosti in vojne fotografije, ki je, »tako razpeta med poveličevanje vojnega nasilja in opozarjanje na vojne grozote,« v »podobnem položaju kot predstava – govori o stvari, ki je ni mogoče ubesediti«.

Predstava:
Boško in Admira
Kje: Slovensko mladinsko gledališče (Pošta), Ljubljana
Kdaj: premiera 31. 1., ponovitve 1. 2., 3. 2., 4. 2., 5. 2., 10. 2., 15. 2.