Car Seat Headrest: The Scholars

+ + +

Po pandemičnem spodrsljaju Making a Door Less Open (2020), s katerim se je lo-fi čarovnik Will Toledo, eden od nespornih protagonistov ameriške indie rock scene, odločno oddaljil od svojih korenin in se preizkusil v pestri, a zmedeni mešanici žanrov, pri kateri so taktirko prevzeli synthi, gre lahko pri njem vse le še navzgor. In res – točno pet let kasneje je dostavil velikopotezni projekt The Scholars, ki je že njegov trinajsti dolgometražni album (in peti, ki ga je posnel skupaj z bendom). Z njim dokaj uspešno popravi vtis, a izdelek vrhuncem Toledovega opusa vseeno ne seže niti do kolen.

Plošča ima sicer kar nekaj svetlih trenutkov, ki se lahko kosajo celo z avtorjevimi presežki, kot sta prelomni plošči Teens of Denial in Twin Fantasy. A pravzaprav je Toledove »klasike« in novejša dela precej težko primerjati, saj se je avtor nekoč ponašal z zares nizkofideličnimi, hrupnimi in intimno-kantavtorskimi posnetki, ustvarjenimi po načelu DIY (»naredi sam«) – ime projekta se nanaša na to, da je vokale z nizkocenovnim mikrofonom snemal na zadnjem sedežu avta staršev –, v zadnjih letih pa se je ta zvok razbohotil v nekaj veliko bolj grandioznega, velikopoteznega in produkcijsko izčiščenega. The Scholars je končna faza te evolucije: plošča se ponaša s tem, da je konceptualno zaokrožena, celovita, natančno strukturirana zgodba z repom in glavo, ki jo je težko zares razumeti, če ji ne prisluhnemo od začetka do konca, saj to ni le zbirka dolgih epopej, temveč album obuja pozabljeno tradicijo rock opere.

Fantazijska zgodba opere se dogaja na fiktivni univerzi Parnassus, kjer protagonistka odkrije nadnaravno sposobnost zdravljenja z vpijanjem bolečine. Toledo naj bi prek te zgodbe raziskoval teme življenja, smrti, bivanjske stiske in notranje preobrazbe, a s pretenciozno konceptualno zasnovo pogosto zaide na teren, kjer je meja med pomenljivo simboliko in ceneno fenovsko fikcijo, postavljeno na čarovniško šolo Bradavičarka, nadvse tanka. V trenutkih, ko ta koncept pusti ob strani in spregovori s tisto mešanico ironije, melanholije in melodramatične iskrenosti, s katero je sprva pridobil našo naklonjenost, se album zares razživi, a avtor se znova in znova pogreza v mitologijo fantazijske rock opere, ki plošči ne naredi nobene usluge.

Občasni prebliski genialnosti nas spomnijo, da je Toledo še vedno sposoben skladanja ganljivih, čustveno surovih izpovedi, a ko se začne spotikati ob nerodne prispodobe in neposrečeno simboliko, nas prisili, da se posvetimo predvsem instrumentalni plati izdelka, pri kateri pa bend malce utruja s progrockovskim bahanjem s tehnično podkovanostjo.